Pionirji jugoslovanskega punka in novega vala Paraf so lani izdali svoj prvi polnokrvni (dela boxseta ‘Sabrana dela 1976-1987’ nismo upoštevali; nakup) koncertni album. Posnetek koncerta iz reškega Exportdrva, kjer je prerojena zasedba prisotnim servirala svoje glavne skladbe. Pesmi iz obeh obdobij, ki sta enako pomembno zaznamovali zgodovino nekdanje skupne države, bendu pa prislužili status kultne brezčasnosti. Prvo obdobje zajema čas albuma ‘A dan je tako lijepo počeo’ (1980) in fenomen punka za železno zaveso, o katerem nam je prvotni pevec Paraf Valter Kocijančić lani povedal (cel intervju): “Do punka je na Reki prišlo povsem po naključju. Najstniki s celega sveta imajo enako moč. Tudi sami smo želeli izkoristiti trenutek, in smo ga. Vsi smo imeli enako energijo. Rusi, Američani, Angleži, Eskimi … In mi! Velika Britanija je bila demokratična, Jugoslavija ravno tako. Za nekatere bolj, za druge manj. Družbene ureditve niso ovira za punk. Vsaka ureditev ima svoje pluse in minuse, ki jih največkrat odkrijejo prav mladi. Nekateri rišejo, drugi pišejo, mi pa smo ustvarjali glasbo.” Naslednje obdobje skupine zajema čas po Valterjevem odhodu, ko ga je nasledila Pavica Mijatović (Vim Cola). Z njo se je skupina odpravila v smer novega vala in post-punka, v vmesnem času pa izdala nekakšna znanilca tragičnega konca Titovega socialističnega eksperimenta – prelomna albuma ‘Izleti’ (1982) in ‘Zastave’ (1984). .
O albumu (nakup)
Pregled skladb bo zaradi boljše preglednosti razdeljen na tri dele:
Čas Valterja Kocijančića
Izdelek odpira ‘Na tragu,‘ kjer nam Valter in soborci že takoj pokažejo, da še vedno obvladajo svojo obrt. Ostajajo ostri opazovalci in razlagalci sveta okoli sebe, zaradi česar tudi drugače izredno mladostniško besedilo ne deluje prav nič zastarelo. Prej nasprotno. Kot nasvet starejših, ki opozarjajo mlade, da se nekatere stvari tudi po preteku več desetletij praktično ne spreminjajo. Poleg tega velja omeniti tudi sam aranžma, ki tako kot pri ostalih zaradi dodanih deeppurplovskih klaviatur deluje sveže in sodobno; morda še bolj ironično. V podobni maniri je servirana tudi ‘Visoki propisi,’ ki skupaj s svojim besedilom ravno tako ni izgubila ostrine. Zgodovina se še kako ponavlja, saj je politično preobračanje pozornosti od dejanskih problemov staro toliko kot človeštvo samo. Nič drugačna ni niti ‘Morao sam ići,’ ki se osredotoča na “nezdravo” izstopanje iz povprečja. Čeprav ‘Rijeka’ glasbeno opravi svoje delo, bi bilo zanimivo, če bi Paraf v celoti aktualizirali njeno besedilo. Subkulture so namreč v kontekstu socializacije mladih in primerjav s preteklostjo zaradi globalizacije bistveno manj pomembne. Po drugi strani pa se lahko zadnje znova bere tudi drugače. Kot še eno opozorilo starejših, da svet ne sme postati preveč enak. ‘Moj život je novi val’ lirično in glasbeno sledi postavljenim smernicam serviranja visokooktanskega punka in brezčasnih besedil, ki se tokrat osredotoča na opominjanje, da so spremembe edina stalnica v življenju. Tako v odnosih med starimi in mladimi kot širše. Čeprav ‘Hit tema’ glasbeno ne odstopa od slišanega, pesmi ne bi škodilo malo upočasnitve, ki bi povečala razločnost Valterjevega petja. Čeprav si ta zaradi svoje energičnosti zasluži le spoštovanje, njegovo petje ravno zaradi zadnje mestoma izpade kot nekakšno drdranje. ‘Perspektiva’ poskrbi za manjšo upočasnitev tempa in najavo velikega finala. Prihoda nekaterih ključnih himn jugoslovanskega punka; ‘Živjela Jugoslavija,’ ‘Goli otok’ in ‘Narodna pjesma,’ kjer punkovska energijska bomba doseže svoj vrhunec.
Čas Vim Cole
S prihodom Vim Cole se posnetek prelevi v svoj drugi del. V čas novega vala in post-punka ter bolj globokih, danes morda celo preroških besedil, ki se vsebinsko dotikajo marsičesa. Od paradoksalnega veselo-strašnega pričakovanja novih priložnosti, indoktrinacije posameznikov v različne ustanove in še česa. Colin niz mračnjaške zasanjanosti začenjajo ‘Ružan san,’ ‘Želim biti vojnik,’ ‘Nestašni dački izleti’ in ‘Pobuna bubuljica,’ kjer sem se znova vprašal, ali ni skupina morda svojih glasbenih veščin vzela iz nekakšne časovne kapsule? Jih ob prvotnem razpadu zamrznila, nato pa obogatene z življenjskimi izkušnjami uporabljala samo ob posebnih priložnostih? Ob poslušanju starih arhivskih posnetkov se namreč zdi, da Paraf danes zvenijo bolje kot v svoji mladosti. Zadnji del Colinega in morda tudi nekoliko dostopnejšega dela bendove novovalovske faze začenja ironična ‘Fini dečko.’ Energična stvaritev, ki poveča tempo koncerta, hkrati pa pripravi teren za zadnji dvojec. Klasiki ‘Javna kupatila’ in ‘Kad se oglasi,’ ki poskrbita, da se album zaključi tako, kot se je začel; na zelo visokem nivoju.
Nove skladbe
Trojico novih začenja ‘Bez lica,’ ki že takoj preide k bistvu. K jasnemu opomniku, da pri vrnitvi skupine ne gre za služenje na račun stare slave. Paraf namreč še vedno premorejo ustvarjalno slo, ki ni obtičala v času. Niti vsebinsko, saj se pesem osredotoča na paradoks družabnih omrežij, ki nas sočasno povezujejo in odtujujejo niti glasbeno, saj gre za nekakšen most med sodobnostjo in izvornim genskim zapisom Coline ere. V podobni maniri je izvedena tudi kitarsko orientirana ‘Novi Berlin,’ ki se podobno kot predhodnica osredotoča na razvrednotenje osebnih stikov, le da je tokrat v ospredju nedavna pandemija. Poudarek na kitarah je viden tudi pri slabši ‘Dosta!‘ Stvaritvi s (za takšno izpeljavo Paraf) preveč enostavnim in ponavljajočim refrenom, ki bi izpadel boljše, če bi bila pesem v celoti izvedena na punkovski način, torej bolj energično in z Valterjem na glavnih vokalih.
Sklep
Z ‘Delta’ so se Paraf elegantno izognili klišejem. Izdaja obogatenega koncertnega albuma je namreč ubila tri muhe na en mah. Poslušalcem ponudila izbor največjih uspešnic, ki to ni. Jim sočasno pokazala, kako dobro zveni skupina danes, poleg tega pa nakazala, da je novi album še kako mogoč. Če se katalogom skupine šele dobro seznanjate, je izdelek odlično mesto za začetek!
Ocena: 4,5/5
