Zgodovina punka je vse prej kot dolgočasna. Slabe življenjske razmere v Združenem kraljestvu so povzročile, da je proletariat svoje težave kmalu ovekovečil tudi v studiu. Zgodili so se Sex Pistols in njihova Never Mind the Bollocks, Here’s the Sex Pistols (1977), ki so jo na ladji ob 25-letnici zagodli kraljici. Kultni CBGB s svojimi nepozabnimi koncerti. Del trenda je postala tudi nekdanja skupna država. Po svoje nenavadno presenečenje, po drugi strani pa tudi ne. Jugoslavija je bila namreč zgodba zase. Križanec zahoda in vzhoda, ki je od vsakega vzel tisto, kar mu je odgovarjalo.
Slabše tehnološke zmožnosti pa niso ustavile ljubezni do ustvarjanja. Morda ravno nasprotno. Pristop naredi sam je povzročil pravo eksplozijo ustvarjalnosti, ki je povzročila nastanek nekakšnih punk metropol. Med katerimi so sprva prednjačili Ljubljana, Reka, Zagreb in Novi Sad. Za domače pionirje pa velja izpostaviti Pankrti in Paraf, ki se jim bomo posvetili v nadaljevanju. Dokaj velika svoboda izražanja, ki se je osredotočalo predvsem k nasprotovanju šovinizmu, vojnam, avtoritarnosti in še čemu, je kmalu privabila tudi tuja imena; npr. Siouxsie and the Banshees, UK Subs, Angelic Upstarts, The Exploited, Charged GBH.
In čeprav so vojne vihre, novi življenjski izzivi in verjetno še kaj prekinili delovanja številnih izvajalcev. Ti nikoli niso povsem pozabili na svoje korenine. Eni takšnih so tudi Paraf, ki so zadnja leta občutno povečali svoje aktivnosti. Zgodil se je zgoščeni ponatis kataloga, nato vinilni, vmes pa tudi izdaja nove glasbe. Dejstvo, ki dokazuje, da zasedba še zmeraj ostaja živa tvorba. In ne organizem, ki se opira zgolj na svoj kultni status. Gre za namreč za ime, čigar studijski katalog bi lahko označili za živo evolucijo. Enemu prvih punk albumov na Balkanu je sledil skok v logično nadaljevanje ere, temu pa še dve časovni kapsuli. Plošči Izleti (1982) in Zastave (1984), s katerima je zasedba ovekovečila duh prvih let po Titovi smrti.
Ena tovrstnih vrnitev se je zgodila tudi v sredo, ko so se Parafovci ustavili v prostorih ljubljanske Kino Šiške. In kot se spodobi, v Ljubljano niso prišli sami. Družbo so jim delali tudi sokrajani Grad, domače legende Lublanski psi in sveža kri, imenovana Jao. Praznovanje pa ni zaznamovalo le koncertno poklanjanje preteklosti, temveč tudi promocija artefaktov iz tistih časov. Med drugim tudi reizdaje Antologije Riječki Novi val, ki predstavlja lepo izhodišče, za vse, ki bi se radi podrobneje spoznali izvore Paraf in ostalih sodobnikov.
Čeprav je večer ponujal kar nekaj koncertnih poslastic, bo tokratni koncertopis, vsaj kar se tiče pisnega dela, drugačen. Priložnost je namreč nanesla, da sem lahko zasedbo spoznal nekoliko bolj od blizu. Predvsem njihovega pevca Valterja Kocijančića, ki tudi po več kot štirih desetletjih še vedno obožuje slovensko prestolnico: “V Ljubljani sem se vedno počutil odlično. Publika nas je vedno odlično sprejela. Sploh sem vesel, da se za punk zanimajo tudi mladi, ki imajo pred sabo še cela življenja. Veliko priložnosti za učenje in ustvarjanje.”
Punk navkljub spremembam ni nikoli umrl: “Punk je vedno obstajal, ne glede na to, kako so ga imenovali. Svet bodo vedno vodile različne elite in zmeraj bodo obstajali uporniki, ki jih bo to motilo.”
Navkljub dejstvu, da se preteklosti ne spremeniti, je ta ključna za razumevanje sedanjosti in časov, ki prihajajo. Zato sem preveril, kako je v deželi bratstva in enotnosti sploh prišlo do punka: “Do punka je na Reki prišlo povsem po naključju. Da se razumemo, najstniki iz celega sveta imajo enako moč. Tudi mi smo želeli izkoristiti trenutek. In smo tudi ga. Vsi smo imeli enako energijo. Rusi, Američani, Angleži, Eskimi … In tudi mi. Velika Britanija je bila demokratična kakor tudi Jugoslavija. Za nekatere bolj, za druge manj. Družbene ureditve niso ovira za punk. Vsaka ureditev ima svoje pluse in minuse, ki jih največkrat odkrijejo prav mladi. Nekateri rišejo, drugi pišejo, mi pa smo ustvarjali glasbo.”
Priprava prvenca, ki je opozarjal na napake oblasti, zasedbi ni nakopal težav s cenzuro. Kar pa ni pomenilo, da je njegov izid potekal brez težav: “S samo cenzuro nismo imeli težav. So ga pa uvrstili pod šund, zaradi česar je bil dražji od ostalih albumov. Založba je imela tudi navodila, da ga izda čim kasneje. V arhivu je preživel skoraj leto dni. Na koncu pa smo ga prodali v 25000 izvodih.”
A Paraf niso zasedba, ki bi spala na lovorikah. Ta je vmes celo izdala nov material, zaradi česar me je zanimalo, ali je na obzorju tudi nova plošča: “Za zdaj še ne. Za nov album je potreben čas. Trenutno promoviramo aktualni boxset, bomo videli, kaj nam prinaša prihodnost.”
Valterja smo prav tako vprašali, kje se tiči razlog, da bend še vedno uživa v svojem početju: “Navkljub svojim letom v glavah ostajamo isti. Še vedno radi nastopamo, družimo in zafrkavamo. Mi nismo generacija telefonov. Pri nas so se stvari odvijale v živo!”
Paraf so s svojim nastopom opravili cel krog. Se poklonili preteklosti, s polnimi pljuči zajeli sedanjost, in kar je še pomembnejše, dokazali, da vsekakor obstaja tudi prihodnost. Tako v smislu nadaljnjih nastopov, kakor tudi morebitnega novega materiala!
