POMARANČA:  ‘Orange III’ (1985)

FOTO: metalmusto.blogspot.com

Po nesojenem odhodu na Japonsko, še bolj tragičnih finančnih mahinacijah, povezanih z zaslužki turneje v čast plošči Madbringer (1983) in posledičnih kadrovskih rošadah, so se utemeljitelji domače različice heavy metala Pomaranča leta 1985 vrnili z novim albumom, imenovanim Orange III.

Začetek novega poglavja v zasedbini zgodovini, ki pa je bilo vse prej kot takšno, kakršnega bi pričakovali v povezavi s številko tri. Apetiti založbe RTB po nečem svežem so bili, kot nam je zaupal bendov kitarist Mijo Popovič, močnejši od njegovih načrtov, ki takrat še niso vsebovali novega albuma. Zasedba se je tako zaradi opisanih želja za kratek čas zaprla v studio Akademik in ustvarila material, ki po besedah še enega člana, basista Marka Heraka (prvi del intervjuja), sploh ni doživel končne produkcije.

Pregled skladb

Album odpira ‘Hot Side Of The City’. Čeprav skladbin uvodni riff naznanja nekaj megalomanskega, nekaj časom primernega, je pred nami prva žrtev pomanjkljive produkcije. Poleg tega je več kot očitno, da novi pevec ne dosega angleških standardov, ki jih je pred njim postavil Zlatko Magdalenič. Solidno, a niti približno tako dobro, kot pri zadnjem albumu. DNK Pomaranče je nedvomno prisoten, a kaj, ko je bil artikel izdan ob napačnem času.

S ‘Heroj’ se plošča obrne v pravo smer. Sicer gre za še eno žrtev nesojene produkcije, a ob stvareh, ki nas še čakajo, slednja sploh ne zveni slabo. Sploh ob dejstvu, da so se v tistih časih tudi zasedbe kova AC/DC odločale za bolj »organsko« produkcijo. Saj poznate ploščo Fly On The Wall, ki je izšla istega leta. Večji proračun, a dokaj primerljivi zvok.

Album nadaljuje ‘Midnight Stars’, še ena žrtev studijskega hitenja. Ko bi bend le imel več časa, da bi lahko v celoti realiziral svoje ideje. ‘Where Are You’ poskrbi za dostojni zaključek prve strani, hkrati pa odpira zanimivo vprašanje, ali gre pri slednji za albumov izgubljeni singel? Za nekakšno nadaljevanje ‘Release’?

Novo stran odpira ‘Let’s Fly Young Lady’, s katero album spremeni svojo smer. Čeprav se nastala škoda začne popravljati že z ‘Rosa’, je ‘Za nas’ tista, kjer se plošča dejansko začne vrteti pravilno. Prezrti biser, ki dokazuje, da je bil bend zmožen ustvarjati tudi v »jugoslovanskem« jeziku.

Akustična ‘Plovim sam’ zaključuje naše potovanje. Še en izdelek, ki je bil izdan prezgodaj, hkrati pa tudi zanimiva, že skoraj preroška, poteza kitarista Popoviča. Saj veste, kakšne skladbe so zaznamovale konec osemdesetih? Akustične ali delno akustične balade, kakopak.

Čeprav so slabi rezultati plošče botrovali, da zasedba v naslednjih desetih letih ni izdala niti enega samega albuma, plošče ne gre kar tako odpisati. Seveda, že prevečkrat omenjena, produkcija je albumovi usodi dokončno izbila dno, a vseeno. Posnete glasbene ideje namreč še vedno vsaj približno kljubujejo zobu časa, pri tem pa poudarjajo očitno. Mijo Popovič je spregledani junak domače scene, saj že »delovna« Pomaranča v večini primerov zveni bolje, kot izdelki, ki jih dandanašnji ponujajo takšni ali drugačni glasbeniki.

Namig za poslušanje

Če že govorimo o »spregledanih« albumih, bo takšna tudi današnja izbira. Tokrat vam priporočam ploščo zasedbe AC/DC, Flick of the Switch (1983), ki je pred kratkim praznovala svoj petintrideseti rojstni dan. Odlična izbira za vsakega, ki želi slišati tudi skladbe, katere niso ‘Highway to Hell’.