Pomaranča je zagotovo ena od skupin, brez katere slovenska rock-metal scena zagotovo ne bi bila enaka.
Pionirji heavy metala na področju nekdanje skupne države, koncertni gostje žanrovskih velikanov njihovega časa (Motörhead, Alice Cooper itd.), hkrati pa tudi bend, ki je z izjemo nekaj vmesnih koncertov, kot kafra izginil z zemljevida glasbe. Je lahko kdo še bolj kulten? Seveda, gonilna sila takšnega benda. Mijo Popovič.
ROCKER.SI: Leta 1981 ste s ploščo Peklenska pomaranča odprli novo poglavje v zgodovini slovenske glasbe, v prihajajočih letih pa se je iz poglavja razvila cela saga. Kako danes, 35 let kasneje gledaš na vse skupaj?
MIJO: Hmm, kako naj ti pojasnim vse skupaj? Pri prvem albumu sem z leti opazil nekaj tehničnih pomanjkljivosti, nekaj stvari, ki bi jih takrat lahko naredili bolje. Kljub napakam se energije plošče ne bi dalo ponarediti v nobenem studiu. Gre za energijsko zelo nabito reč. Leta 1983 smo nato posneli ploščo Madbringer, ki je bila v celoti angleška.
ROCKER.SI: Od kod ideja za takšno potezo?
MIJO: V tistem času smo se želeli prijaviti na japonski festival Tokyo, za katerega smo potrebovali angleško skladbo. Med pripravo pilotne Your Eyes Call Me Back To Tokyo smo se odločili, da bomo v angleščini posneli celo ploščo.
ROCKER.SI: Plošča Orange III (1985) je poleg novega pevca vsebovala tudi srbohrvaška besedila. Lahko kaj več o tem?
MIJO: Tretje plošče tisti čas ni bilo v načrtu, saj sem sam takrat živel v Londonu. Orange III je nastala zaradi želja založbe RTB, ki si je želela nekaj svežega. Zaradi porekla pevca ( Šefik Kardumović – Šeki prihaja iz Sarajeva, op. p.) smo ploščo posneli v angleškem in srbohrvaškem jeziku. Prve sem ustvaril sam, zadnje pa Šeki. Izidu plošče je sledila krajša turneja po Bosni in po nekaterih večjih srbskih mestih.
ROCKER.SI: Pomaranča je svoj zadnji album izdala pred več kot dvajsetimi leti, lahko v kratkem pričakujemo kaj novega? Kakšen koncert?
MIJO: Ne vem. Takšnim napovedim in vprašanjem se, če je le možno, izogibam, saj me slednje le obremenjujejo.
ROCKER.SI: Je na vidiku kakšen ponatis obstoječih albumov, saj vaših albumov, z izjemo kompilacije Nekaj peklenskih (1993), skoraj ni več v trgovinah?
MIJO: Trenutno ni v načrtu nobenega ponatisa, saj nimamo niti stalnega založnika.
ROCKER.SI: Kakšno je tvoje mnenje o skupini Madbringer, skupini, ki kot tribute bend preigrava vaše skladbe?
MIJO: Veseli me, da imamo lasten tribute band. Nekaj članov poznam tudi osebno, sploh kitarista.
ROCKER.SI: Mi lahko zaupaš, kaj se trenutno vrti na tvojem predvajalniku glasbe?
MIJO: Glasbe ne poslušam veliko, saj postaja slednja vedno bolj instantna in konfekcijska. Če pa že, je to klasika. Zaljubljen sem v Beethovna, ki je že davno izumil heavy metal. Prehodi med največjo nežnostjo in skoraj bibličnim besom so res neverjetni. Resnično izvajalec, od katerega se lahko še danes veliko naučimo.
Od novejših albumov bi izpostavil ploščo Page/Coverdale (1993), ki se lahko brez težav primerja z zapuščino Led Zeppelin, in to s tisto iz najboljših časov.