BO!: ‘KingKong’ (2018)

Zasedba BO! je izdala novi album (FOTO: BO! (FB profil)).

Eksotični venetski rockerji, združeni pod imenom BO!, so se po najdaljšem studijskem premoru v svoji glasbeni karieri letos vrnili z novim albumom, poimenovanim ‘KingKong’. S svojim izidom je plošča nasledila ‘Okrogli svetovi’ iz leta 2014, hkrati pa je postala tudi bendov drugi album, ki je izšel po njihovem prvencu ‘Dirka za notranji mir’ (2012). Poleg opisanega gre pri plošči tudi za zasedbin prvi izdelek, pri katerem se je kot producent podpisal Dejan Radičević. In če že govorimo o številkah, gre tudi za bendov prvi album, ki ga lahko dobite le v digitalni obliki.

Deseterico novih odpira ‘Ventrilokvist’. Otožna in zasanjana stvaritev, s katero sicer ni nič narobe, a zasedba bi si lahko za uvod izbrala živahnejšo skladbo, le-to pa umestila nekoliko višje. Že če bi bend slednjo zamenjal z ‘Maska’, bi se album definitivno začel boljše. Maska’ namreč tvori albumov prvi vrh, saj vam njena melodija in refren še dolgo ne bosta zapustila glave.

Naše glasbeno potovanje nadaljuje križanec elementov rocka, popa in elektronske ter reggae glasbe, poimenovan ‘Kozji rog’. Čeprav skladba ne dosega visokih standardov svoje predhodnice, ne moremo govoriti o izdelku, ki bi ga lahko kar tako zavrgli. Mogoče bi ga lahko primerjali z nekoliko manj pomembnim kosom sestavljanke. Nepomemben sam zase, a še zmeraj nujno potreben, če želimo videti celoto. Podobno velja tudi za Naplavine’, le da slednji premore boljše besedilo in melodijo.

Ploščina zasanjanost se razblini s hudomušnim “jammom”, naslovljenim ‘Kača in črv’. Sem edini, ki se sprašuje, ali bi lahko iz nje naredili odličen uvod v sam album? Morda ob nekoliko hitrejšem tempu in malo bolj “spoliranem” zvoku?

Pri naštevanju dobrih skladb ne smemo pozabiti na Sandalovina’. Na skladbo, s katero je bend našel svoj zvok. Melodični pop-rock, podkrepljen s primerno produkcijo. Brez kančka dvoma, ploščin drugi vrhunec.

Album nadaljuje ‘Muzika za ples’, kjer se bend s svojim značilnim “bojevskim” humorjem loti človeške politične otopelosti, kakršni smo lahko priča dandanašnji. Pusti politiko, važno da imamo kruh in igre, bi še lahko dodali.

‘Drugi krog’ in ‘Padava’, sploh zadnja, nekoliko pokvarita zajeti val. A, nič ne de, tu je že ‘Kot da me ni’, ki poskrbi za vrhunski zaključek plošče. Fantje, je bil medli začetek namenski, saj je konec neprimerljivo boljši?

Je bilo naše čakanje poplačano? Vsekakor. Zasedba se je namreč po štirih letih vrnila z močnim izdelkom, ki je na domačo osiromašeno sceno prinesel več kot potrebno svežino. Sploh, ker so skladbe v celoti zapete v materinščini. Kdo ve, morda pa uvedene glasbene kvote le niso tako slabe?

Namig za poslušanje

Tokrat se bomo ustavili pri zasedbi Thin Lizzy in njihovem devetem studijskem albumu Black Rose: A Rock Legend (1979). Zmagovalna, a žal globoko prezrta, kombinacija Lynott-Moore ali dokonča predaja komercialnim zvokom?