Drugi del intervjuja z basistom zasedbe Pomaranča Markom Herakom. Prvi del je na voljo TUKAJ.
ROCKER.SI: Leta 1985 ste izdali ploščo ‘Orange III‘, ki zveni, kot da sploh ni doživela končne produkcije, kot da ste le nekoliko ‘izpilili’ delovne posnetke?
Marko Herak: Res je. Slednja je nastala zelo hitro. [Miro] Bevc nam je v studiu Akademik omogočil nekajdnevno snemanje, na podlagi katerega je nato tudi nastala plošča. Mijo se je še danes zelo sramuje, saj gre za čisto drugo zgodbo.
Tehnično gledano plošča mogoče res ni najboljša, a je ideja za njo vseeno dobra. Smo pa takrat dobili tudi novega pevca.
ROCKER.SI: Kako, da ste se odločili ravno za Šefika Kardumovića, ki je pred (in po) sodelovanju z vami snemal “narodnjake”?
Marko Herak: Dobro vprašanje. Če se prav spomnim, je pevec prišel na predlog založbe [RTB]. Snemanje narodnjakov ni nič nenavadnega, saj smo z njim sodelovali le kratek čas. Novi material se ni prijel, zato smo se vrnili k staremu, ki pa ga Šeki ni mogel peti. Takrat smo tudi dobili našega Borisa [Krmaca].
ROCKER.SI: Deset let po izidu tretjega albuma ste se vrnili s ploščo ‘Takoj se dava dol’ (1995), je bil razlog za tolikšen studijski predah namenski?
Marko Herak: Predah ni bil namenski, tako je pač naneslo. Ploščo Takoj se dava dol smo posneli po uspehu kompilacije Nekaj peklenskih (od 1980 do 1986) (1993), ki smo jo izdali na predlog takratnega klaviaturista in soustanovitelja založbe Panika Records (kjer sta bili plošči tudi izdani, op. p.) Petroviča.
Naslednjih pet let smo veliko koncertirali, sploh na Primorskem, novega materiala pa nismo pripravljali.
ROCKER.SI: Na spletu kroži kar nekaj demo posnetkov, ki so nastali v različnih obdobjih vašega obstoja. Dotakniva se neizdanih skladb, ki ste jih posneli z Borisom. So skladbe, kot so ‘Ne kliči hudiča na ples’, ‘Vse pesmi kličejo za njo’ , ‘Davnarska’ in ‘Maša’ ostanki s snemanj Takoj se dava dol, neuporabljene stvaritve s priprav za kakšen opuščeni projekt ali kaj tretjega?
Marko Herak: Skladbe so nastale pred našim zadnjim albumom, kot posledica radijskega naročila. Čeprav so mi nekatere izmed navedenih všeč, jih nismo uporabili na samem albumu, saj Mijo tega ni hotel. Po svoje ga razumem, zakaj bi se človek vračal v preteklost?
ROCKER.SI: V nedavno izdanem dokumentarcu Železne stopinje (TUKAJ si lahko preberete naše mnenje o izdelku), posvečenem slovenski hard & heavy sceni iz osemdesetih, so vas številni stanovski kolegi izpostavili kot najboljši domači bend vseh časov. Kakšno je tvoje mnenje o končni različici projekta? Je res, da ste bili sprva mišljeni kot skriti gostje?
Marko Herak: Videno mi je bilo všeč, sploh ker gre za prvi takšen projekt pri nas. Bi bila pa lahko zadeva vseeno nekoliko daljša.
Res je, pogovori so potekali. Producent nam je ponudil kar lep denar, vendar do nastopa ni prišlo. Sam sem mu [nastopu] bil naklonjen, saj bi bilo eno leto več kot dovolj, da bi se lahko v miru pripravili za petnajstminuten nastop. Težave so se pojavile, ker so si organizatorji želeli nastop klasične postave.
Zlatko ni bil vprežen v takšno kričanje že zelo dolgo časa (od leta 1984, op. p), in je zato odklonil, nato pa si je premislil tudi Mijo.