Letošnjo koncertno sezono so, vsaj v mojih knjigah, v veliki meri zaznamovali Bijelo dugme, oziroma različne inkarnacije le-teh. Marčevski nastop trojca Islamović-Bregović-Tifa v Stožicah, avgustovski nastop prvega na srečanju motoristov (TUKAJ si lahko preberete naš intervju z Alenom), pretekli petek pa še manjkajoči člen, Željko Bebek (TUKAJ si lahko preberete naš intervju z Željkom).
O koncertu
Naša petkova avantura se je začela z obiskom Hot’ Horsea in zaužitjem zlovešče specialitete. Horseburgerja, kakopak. Razlog za obisk kardiologa, dosežen. Nakup pijače, opravljen. Z drugimi besedami, koncert se lahko začne.
Eden največjih glasbenikov s področja nekdanje skupne države, sploh kar se tiče nastopov v živo, kleni Željko Bebek, je na koncertni oder stopil nekaj pred pol deveto. Turneji primeren je bil tudi izbor skladbe, s katero je nekdanji pevec Bijelo dugme začel svoj nastop. ‘Ono nešto naše’, eden izmed nosilnih singlov z izvajalčeve aktualne studijske plošče, hkrati pa tudi prijetna stvaritev, ki navkljub svoji radijski naravnanosti dokazuje, da Bebek niti približno ni pozabil svojih glasbenih korenin. Ali se je slednji prilagodil današnjim časom? Vsekakor, vendar pa pri tem ne pozabite, da je gospod star 72 (!) let. Mogoče primerjava s februarskim nastopom Roda Stewarta niti ni tako napačna. Si predstavljate sebe, kako pri isti starosti več kot dve uri in pol skoraj nepretrgoma skačete po odru?
Pregledu Bebekovih samostojnih uspešnic je bilo posvečeno tudi nadaljevanje. ‘Tijana’, ‘Prvak svijeta’ in ‘Kilometri tuge’, je le nekaj naslovov, ki nam jih je tekom nastopa serviral nekdanji beli gumb. Kvalitetno in suvereno, kot se za ime takšnega kova spodobi.
Kot je bilo nakazano uvodoma, se je Željko poklonil tudi svojim nekdanjim delodajalcem, zasedbi Bijelo dugme. Časom, ko je pri njih zasedal mesto pevca. O odzivih, ki so spremljali mojstrovine kova ‘Na zadnjem sjedistu moga auta’ ali ‘Ipak, pozelim neko pismo’, mi ni potrebno izgubljati besed. Nesmrtne klasike, ki jih pozna vsak, ne glede na dejansko poznavanje del zasedbe.
Po krajšem predahu, ki je sledil ‘Ako možeš, zaboravi’, se je dogajanje preusmerilo na manjši oder, kjer je Bebek ob pomoči svojega in sinov še nekaterih drugih članov benda izvedel svežo ‘Ljubav k’o iz pjesme’. Ob podpori kitare, violin in še nekaterih drugih glasbil smo lahko slišali tudi ‘Ima neka tajna veza’, ‘Loše vino’ in ‘Selma’. Pred vrnitvijo na veliki oder je Željko izvedel še ‘Ako voliš ovu ženu’, ki jo je posvetil nedavno preminulemu Oliverju Dragojeviću. Na svoj račun so prišle tudi naše lepše polovice, nekaj izmed njih, saj je izvajalec ob zaključku skladbe med publiko razdelil tudi zajetno število vrtnic.
Po novem nizu solističnih uspešnic je napočil čas še za eno klasiko. Za ‘Jabuke i vino’, ki jo je Željko Bebek v originalu odpel s pevko Zano Nimani, tokrat pa se mu je namesto nje na odru pridružila domača Nika Zorjan. Morda ideja za studijsko sodelovanje, saj je skladba zazvenela zelo sveže?
Poklon uspešnicam je sledil tudi v nadaljevanju. Sem edini, ki se mu zdi zanimivo, kako »gumbovske«, klasike povežejo člane občinstva, ne glede na njihovo starost. Naj si bo staro ali mlado, ob skladbah kova ‘Svi marš na ples’, ‘Sve ove godine’, ‘Tako ti je mala moja kad ljubi Bosanac’ ali ‘Ne spavaj mala moja muzika dok svira’ vsi reagiramo enako. Bo že držala teza, da fenomen o zasedbi Bijelo dugme, tako imenovana dugmemanija, še vedno traja.
Željko Bebek nam je s svojim nekaj manj kot dve uri in štirideset minut dolgim nastopom dokazal, da mu primat prvega med enakimi ne pripada zgolj zaradi zgodovinskih dejstev. Kajti, kleni nastopač še zmeraj premore žar in karizmo, ki sta več kot opazno pripomogla, da so Bijelo dugme dosegli status najboljšega in največjega banda s področja nekdanje skupne države.
Drage dame, spoštovani gospodje, če vas ni bilo, lahko obžalujete!
