ŽELEZNE STOPINJE (dokumentarec)

FOTO: Železne stopinje, promo
FOTO: Železne stopinje, promo

Če hočeš spremembe, bodi sprememba, so dejali nekoč. Čeprav se uvodni pregovor v večini  nanaša na družbenopolitične spremembe v naših vsakdanih, velja slednje tudi za dokumentiranje zapuščine pionirjev domače hard in heavy scene, ki razen nekaj bežnih omemb do zdaj še niso bili deležni posebnega zanimanja.

Poklon prezrtim pionirjem

Do lanskega oktobra, če smo natančni, ko je projekt ekip Denisa Brnčiča (TUKAJ si lahko preberete najin intervju) in Jureta Gorjanca v Kinu Šiška doživel svojo javno premiero. Po vseslovenski seriji gostovanj je napočil čas tudi za ljubitelje fizičnih kopij, saj si lahko od začetka tega meseca dokumentarec priskrbite tudi na DVD-ju. Slednje lahko kupite v trgovini Rockerija, na Židovski ulici 3 v Ljubljani, ali na e-naslovu rockerija@gmail.com.

Začnimo pri vizualni plati izdelka. Kajti njegova lično izdelana embalaža že od daleč naznanja, da je bil izdelek, tako kot njegova vsebina, skovan s srcem in fanatično predanostjo. Pohvaliti velja tudi spremljajoče slikovno gradivo, saj nam slednje omogoča nekoliko boljši vpogled v samo snemanje dokumentarca.

FOTO: Železne stopinje

Drugače pa nam nekaj manj kot dve uri dolg dokumentarec ponuja točno to, kar smo lahko pričakovali. Glavnega junaka, v našem primeru producenta Brnčiča, ki se spominja časov svoje mladosti, ko je kot mlad metalec spremljal nastanek in razvoj domače glasbene scene.

Nostalgično, a ne romantizirano

Nostalgično, pa vendar ne osladno in romantizirano. Kajti protagonistove spomine spremljajo komentarji pionirjev, oseb, ki so s svojo glasbo in dejanji domačo hard in heavy sceno prav za prav ustvarili. V dobrem in slabem, pa naj si bo to ob osvajanju in zapeljevanju ženskih oboževalk ali pa na zaslišanjih, povzročenih zaradi igranja zahodnjaške moralno izprijene glasbe.

Gledan kot celota nam izdelek ponuja več kot odlično seznanitev z domačo (pol)preteklo glasbeno zgodovino, ki bi morala biti nujno poslušanje vsakega pravovernega rockerja ali vsaj žanrskega simpatizerja. Poleg tega pa dokumentarec več kot očitno dokazuje, da povpraševanje po takšnih stvareh obstaja, potrebna je le volja (in sredstva), da se stvar realizira. A ker status quo in vladajoči množični mediji propagirajo druge stvari, bo na kaj podobnega potrebno še počakati, ali pač?

Tvorci obojih železnih stopinj, pred vami dvigam klobuk!