Po vseh, ki ste 17. julija obiskali koncert kultnih Iron Maiden v Trstu in nas po družbenih omrežjih dražili z videoposnetki in fotografijami iz koncerta se sedaj končno lahko na mapo t.i. Legacy of the Beast turneje dodamo tudi tisti, ki smo se udeležili torkovega koncerta v Zagrebu.
Čeprav je Zagreb izjemno lepo mesto pa je za zamudnike oz. tiste, ki ga ne poznamo najbolje, sila nehvaležno. Če se torej v Zagreb odpravljate v lastni režiji, pojdite od doma raje kakšno minuto prej. Kakorkoli že, po več kot 20 minutnem motoviljenju po Zagrebu sta naju dve izjemno zmedeni navigaciji končno pripeljali na cilj. Da se nekaj dogaja je dalo misliti že dejstvo, da je bil trgovski center poln črnine in majic na katerih je pisalo Iron Maiden. Kamorkoli si se obrnil, Iron Maiden. Kanček upanja, da bom Brucea lahko še videla v obliki malo večje pike se je razblinilo ob dejstvu, da me je varnostnica že na vhodu obrnila nazaj proti avtu saj je bil prepovedan vnos kakršnekoli oblike fotoaparatov. Ampak kot kaže je teta sreča sem pa tja tudi na moji strani saj se nama je navkljub vsem logističnim težavam uspelo prebiti tik ob ograjo, ki je ločevala parter od zlatega kroga.
Tremonti predstavili nov album
Tisti najbolj zgodnji so v dvorani že zasedli svoje stojišče ter nestrpno čakali na predskupino. In tokrat so bili to Tremonti. Ameriški heavy metalci katere je 2011 ustanovil njihov vokalist in kitarist Mark Tremonti, sicer bolj poznan kot kitarist zasedb Creed in Alter Bridge.
Sama zasedba Tremonti ima do sedaj za sabo štiri studijske albume, na tokratni turneji pa predstavljajo svojega zadnjega in pravzaprav še povsem svežega, ki nosi naslov ‘A Dying Machine‘. Konceptni album, ki je luč sveta zagledal 8. junija letos, naj bi pospremila tudi istoimenska knjiga, katere avtorja bosta Mark Tramonti in John Shirley.
Kot smo lahko slišali, so se tokrat Tremonti poigravali z precej bolj progresivnimi zvoki, pa vendar ostajajo zvesti težko metalnim koreninam. Sicer pa je ob izidu samega albuma Mark za javnost dejal, da je to do sedaj najbolj dinamičen in raznolik album v njegovem celotnem katalogu.
Zadnji skladbi, ki so jo odigrali Tremonti (če me spomin ne vara mislim, da je bila to prav skladba A Dying Machine) je sledila nekje pol urna pavza. Med tem, ko smo obiskovalci na stranskih ekranih lahko opazovali like iz igrice Legacy of the Beast pa so po odru pridni kot mravljice tekali odrski delavci in pripravljali še zadnje finese pred velikim spektaklom. Ob vsem tem dogajanju sploh nisem opazila, da se je vmes dvorana napolnila skoraj do zadnjega kotička.
Iron Maiden pripravili pravo pašo za oči
Najprej sta se na odru pojavila dva vojaka na kar se je iz zvočnikov zaslišal znameniti govor Winstona Churchilla: ”We shall go on to the end, we shall fight in France, we shall fight on the seas and oceans, we shall fight with growing confidence and growing strength in the air, we shall defend our Island, whatever the cost may be, we shall fight on the beaches, we shall fight on the landing grounds, we shall fight in the fields and in the streets, we shall fight in the hills; we shall never surrender!“. Temu je sledil prav tako znameniti začetek skladbe ‘Aces High‘, ki ga je s svojim skokom odprl en in edini Bruce Dickinson oblečen v letalsko opravo. Seveda tudi koncert v Zagrebu ni minil brez mogočne replike letala Supermarine Spitfire, ki ga je tekom druge svetovne vojne uporabljalo britansko vojno letalstvo.
Pri skladbi ‘Where Eagles Dare‘ sta se zamenjali tako Bruceova oprava kot tudi platno za njim. Za potrebe te skladbe, se je oblekel v puhovko in kučmo in ob pogledu na vso to zimsko opravo mi je takoj postalo še nekoliko bolj vroče. Zrak v dvorani pa se ne bi mogel hitreje spremeniti iz dokaj prijetno hladnega v težkega, kjer sta se mešala vonj po znoju in pivu. In letečih kozarcev polnih piva res ni manjkalo. Prav tako pa ni manjkalo vzklikov ”Scream for me Zagreb!” s katerimi je Bruce pozval publiko k temu, da je postala del spektakla.
Temu je sledila epska ‘2 Minutes to Midnight‘ po kateri pa je sledila skladba ‘The Clansman‘. Pri slednji je imel Bruce edini daljši nagovor večera, če seveda odštejem začetno pohvalo nogometne tekme in hrvaške nogometne reprezentance. Omemba slednjega pa ni za Maidne pravzaprav nič čudnega saj je nogomet že od nekdaj velik del celotne zgodovine. Imajo ne samo svojo nogometno reprezentanco temveč je bil nogomet tudi glavna tematika njihovega 11. studijskega albuma na katerem se nahaja tudi skladba ‘The Clansman‘. Pri slednji nas Bruce še malo pouči o zgodovini, saj nas skladba popelje v srednjeveško Škotsko in njihov boj za svobodo.
Preden pa nadaljujemo s koncertom nam Bruce še zaupa, da je navdih za turnejo prišel pravzaprav iz istoimenske igrice pri kateri spremljamo maskoto Eddieja v boju z sovražniki. Tako kot v igrici prehajamo iz ene stopnje v drugo, tako tudi koncert prehaja iz enega albuma v drugega. Tako smo lahko na platnu opazovali velikanska umetniška dela, ki jih je ustvaril Derek Riggs. V bistvu smo na tej turneji deležni venčka trinajstih najboljših oz. najkultnejših skladb zasedbe Iron Maiden.
Večer seveda ni minil niti brez skladbe ‘The Trooper‘ po kateri je zasedba poimenovala tudi svoje pivo, ki ga, kot zanimivost, ročno proizvaja in polni pivovarna Robinsons Brewery. Pri tej skladbi smo bili deležni še Dickinsonovih mečevalskih sposobnosti saj se mu na odru pridruži maskota Eddie s katerim pripravita pravi mečevalski dvoboj.
Nato pa so se ugasnile luči in v popolni temi je moč slišati samo zvoke premikajočega se kamna in opek. Luči se prižgejo in pred nami je čudovita in mogočna katedrala z osrednjo rozeto okoli katere so postavljeni vitraži, ki ponazarjajo Eddija v različnih obdobjih skupine. Če morda niste opazili, se ti vitraži pojavijo tudi na bobnih, po katerih na tej turneji tolče bobnar Michael Henry “Nicko” McBrain.
In, če ste mislili, da je bilo to vse, ste se hudo zmotili. Pri naslednjih skladbah smo deležni posebnih efektov, ognjemetov in nasploh ognja in pretiravanja. Že pri skladbi ‘Sign of the Cross‘ se Dickinson obleče v črnega meniha pri tem pa ima mikrofon v obliki križa, na katerem se prižigajo lučke. Ker to še ni dovolj je po tej skladbi sledil še mini ognjemet. Pesem ‘Flight of Icarus‘ pospremi veličastna napihnjena skulptura padajočega Ikarja pri čemer Bruce po odru paradira z ročnimi metalci ognja. Pri ‘Fear of the Dark‘ se spremeni v srednjeveškega zdravnika, ki v roki drži zeleno svetilko. Ogenj pa je pospremil enega največjih hitov omenjene skupine. ‘The Number of the Beast‘. Seveda brez bisa ni šlo. Slednjega so sestavljale ‘The Evil That Men Do‘, ‘Hallowed Be Thy Name‘ in ‘Run to the Hills‘.
Kaj torej reči o zasedbi kot je Iron Maiden? Gre namreč za zasedbo svetovnega kova, ki sploh ne potrebuje predstavitve. Je namreč zasedba, ki ima za sabo izjemno bogato kariero, ki traja že več kot 40 let. V vsem tem času so dosegli vse kar se je fizično dalo doseči. Človek pa se vpraša ali sploh še lahko ponudijo kaj novega? In očitno je odgovor pritrdilen saj jim navkljub dolgi karieri idej kar ne zmanjka. Pri turneji Legacy of the Beast so si tako zastavili izjemno težko nalogo. Ali pa je prav nasprotno in je bila ta najlažja v karieri? Poslušalci smo tako lahko uživali v najbolj kultnih skladbah ki jih zna vsak ”fan” odpeti v svojem snu. Pa vendar se skladb kar ne naveličaš. Morda je k temu pripomoglo tudi dejstvo, da niso nikoli uživali pretirane medijske podpore, čeprav veljajo za eno najuspešnejših heavy metal skupin. Pravzaprav pa so se na repertuarju znašle tudi skladbe, ki jih ne slišimo ravno pogosto. Med drugim so se poklonili tudi vokalistoma Paulu Di’ Annu ter Blaze Bayleyu, ki sta v preteklosti tvorila pomemben člen zasedbe ter tako soustvarjala fenomen in zgodbo Devic.
Kot sem že omenila, seznam tvori skupek najboljših, najodmevnejših, najuspešnejših sklad. Pa vendar lahko rečem le waw! Preprosto waw! Sama sem sicer po tihem upala, da bom v živo slišala še ‘Wasted Years‘ ampak zgolj zato, ker je to osebna preferenca. Sicer pa je bil koncert fenomenalen. Steve Harris, Dave Murray, Adrian Smith, Bruce Dickinson, Nicko McBrain, Janick Gers poosebljajo Iron Maiden. In so nori, v najboljšem možnem pomenu besede. So v nenormalno odlični formi in z nalezljivo energijo. Tudi, če odmislimo scenografijo in vse efekte. A prav zaradi teatralnosti poslušalec nima občutka, da je na metalskem koncertu temveč na predstavi vrhunske produkcije. Toliko vsega se dogaja in vse je en sam šov, ki pa ga je prav zares vredno videti in slišati v živo. Sama sem nad celotnim koncertom še danes povsem prevzeta in po svoje tako brez besed, da lahko rečem samo še: UP THE IRONS!
SETLISTA IZ ZAGREBA:
-
Aces High
-
Where Eagles Dare
-
2 Minutes to Midnight
-
The Clansman
-
The Trooper
-
Revelations
-
For the Greater Good of God
-
The Wicker Man
-
Sign of the Cross
-
Flight of Icarus
-
Fear of the Dark
-
The Number of the Beast
-
Iron Maiden
BIS
- The Evil That Men Do
