Tolmin, nekoč kraj velikega istoimenskega kmečkega upora, tristo let kasneje pa romarska Meka vseevropskega (in svetovnega) metalskega živeža, je tudi letos gostil festival MetalDays, ki poleg laškega Piva in cvetja edini skrbi za festivalsko relevantnost domačega Podalpja. Tako z vidika glasbenega kot tudi spremljevalnega programa. Seveda, obstajajo tudi drugi, manjši, ki se vsak za sebe trudijo po najboljših močeh, a kar se tiče festivalov, ki bi se lahko trenutno vsaj približno kosali z ostalimi v ožji ali širši regiji, drugega žal ne premoremo.
Pester izbor favoritov
Tako kot vedno, smo imeli tudi tokrat vsi svoje favorite, izbrance, če želite, ki smo jih želeli slišati in videti v živo. Za nekatere so bili to nemški Accept, za druge poljski Behemoth, a za večino so bili to nedvomno britanske heavy metal legende Judas Priest.
Tako je, Judas Priest, ki so poleg Black Sabbath nedvomno ena najpomembnejših glasbenih zasedb iz sveta metal glasbe, so se po sedemindvajsetih letih znova vrnili v Slovenijo. Sicer na drugo prizorišče in tudi brez Pantere ter skupine Annihilator, a z ravno tako odlično, če ne še boljšo studijsko ploščo.
Če ste jo slučajno zamudili, vam jo v naslednjih nekaj vrsticah z veseljem predstavim. Na kratko, Judas Priest so v letošnjem marcu izdali novi studijski album Firepower (TUKAJ si lahko preberete naše mnenje o plošči), s katerim so izumirajočemu žanru, vsaj kar se tiče komercialnega vidika, priskrbeli več kot potrebno prepoznavnost. Peto mesto na britanski OCC lestvici albumov, prvo mesto na ameriški (Billboard) lestvici najboljših hard rock albumov in zgodovinsko peto mesto na US Billboard 200 je le nekaj presežnikov, ki spremljajo njihov zadnji album.
Zaslužena upokojitev
Čeprav je bil album sprejet več kot odlično, je njegov izid spremljalo kar nekaj drame, povezane z boleznijo in koncertno odsotnostjo bendovega ustanovnega člana in gonilne sile Glenna Tiptona. Pojavila so se namreč namigovanja, da bi bila lahko trenutna turneja zadnja. Pa naj si bo to res ali ne, nekaj je jasno, gospodje so si ob morebitnem slovesu svojo upokojitev več kot zaslužili, saj se jim ni potrebno več nikomur dokazovati.
A, ker na bendovo usodo tako kot vi, z izjemo kupovanja njihovih izdelkov in ohranjanja njihove zapuščine, žal nimam vpliva, se bom v nadaljevanju raje posvetil četrtkovemu koncertu.
Vročica četrtkove noči se je začela nekaj minut po triindvajseti, ko so zvoki ‘War Pigs’ začeli naznanjati enega izmed najbolj pričakovanih letošnjih koncertov pri nas.
3, 2, 1 … akcija! Napočil je čas za ognjeno moč (‘Firepower’, op. p.), za naslovno skladbo z bendovega zadnjega albuma. Halfordov vokal, osveženi kitarski dvojec Faulkner-Sneap, podkrepljeni z ritmično sekcijo Iana Hilla in Scotta Travisa, res neverjetno. Sploh Robov glas, posledice več kot tri desetletja dolgega alkoholnega in mamilarska posta so več kot očitne.
Udarnemu uvodu sta sledili ‘Grinder’ in ‘Sinner’, ki sta nas s ponosom opomnili na bendovi plošči British Steel (1980) in Stained Steel (1978), sploh na zadnjo, katere jubileju se je pred izvedbo skladbe ‘Sinner’ poklonil tudi Halford sam.
V nadaljevanju je napočil čas še za eno klasiko ‘The Ripper’. Za bendovo ovekovečenje časov, ko je na londonskih ulicah strašil Jack Razpirač. Morda še namig, kje začeti, če ste zasedbo do sedaj poznali le bežno. Priskrbite si bendov “koncertni” album Unleashed in East (1979), saj se na njem nahajajo koncertni standardi, ki jih mora poznati vsak pravoverni črnomajčnik.
Po potepanju skozi zgodovino je napočil čas še za eno noviteto ‘Lightning Strike’, ki sta ji sledili ‘Bloodstone’ in še ena koncertna rariteta ‘Saints in Hell’, katera navkljub dejstvu, da gre za stvaritev s plošče Stained Steel (1978), do aktualne turneje sploh še ni bila izvajana v živo.
Opomin vokalne ekscelence
Po zaključku nekoliko kontroverzne klasike ‘Turbo Lover’ se je koncert začel prevešati v svojo drugo polovico. Nadaljevanje nam je tako postreglo s še eno koncertno poslastico ‘Tyrant’, ki se je ravno tako prebudila iz dolgega spanca. Verjeli ali ne, bend jo je pred majskim prihodom v Evropo nazadnje izvajal leta 1983. Baladno ‘When The Night Comes Down’ je nasledila ‘Freewheel Burning’, s katero nas je njegova vokalna ekscelenca znova opomnila, kje smo.
Pred vnovičnim izletom v svet klasik je napočil čas še za eno novost ‘Rising From Ruins’, baladno mojstrovino, s katero se je bend vrnil v čase ‘Victim Of Changes’ ali ‘Out in the Cold’.
Že ponarodeli ‘You’ve Got Another Thing Comin’ je sledila ‘Hell Bent for Leather’, med katero se je pevec Halford, odet v usnjeno motoristično opravo, na oder “pripeljal” z motorjem in tako poskrbel za glasno odobravanje publike. Redni del koncerta je zaključila ‘Painkiller’, vrhunec Halfordovih krikov, hkrati pa tudi odličen poklon odsotnemu tovarišu Glennu Tiptonu.
Po krajšem predahu se je zasedba znova vrnila na oder in nam zaigrala še znani trio ‘Metal Gods’, ‘Breaking The Law’ in ‘Living After Midnight’, s čimer je poskrbela, da so njihovi refreni odmevali še pozno v noč.
Gledano kot celota so Judas Priest s svojim nastopom več kot upravičili status glavnih nosilcev letošnjega festivala, saj je forma, v kateri se nahajajo gospodje res neverjetna. Si predstavljate sebe pri teh letih?
Minimalne pomanjkljivosti
Če že, bi glede samega nastopa izpostavil dve pomanjkljivosti: uporabo predhodno posnetih skladb in občasne težave z ozvočenjem. Nekaj so namreč instrumentalni uvodi, s katerimi izvajalci odpirajo svoje koncerte, drugo pa uvodi v same skladbe. Res je, da bi se dalo o smotrnosti zaposlovanja dodatnega člana, ki bi na vsakem koncertu odigral dva do tri uvode razpravljati na dolgo in široko, pa vendar, ali ni uporaba predhodno posnetih melodij nekoliko cenena? Glede ozvočenja pa bi rad dodal le, da se mi je večkrat zazdelo, da je bila skupina nekoliko preglasna za izhode, skozi katere je prihajal njihov zvok, saj slednji ni bil povsem razločen.
Gospodje, v upanju, da vas še kdaj zanese v Slovenijo in da do novega obiska ne bo trajalo novih sedemindvajset let, vas lepo pozdravljam!
