Sprehod po srbskem podzemlju

Foto: Vito Stričevič
Foto: Vito Stričevič

Če je brodnik Haron pomagal dušam pokojnikov čez reko Aheron in naprej v Hadove dvore, je bila naša pot v srbsko podzemlje drugačna. Vsekakor bolj živa, predvsem pa bolj kovinska. V dveh dneh smo namreč v Beogradu obiskali nastope sedmih srbskih bendov. Sedem žanrsko in časovno povezanih skupin, ki so skupaj ustvarile  zanimivo fuzijo tradicije in modernosti.

Prvi večer: Srbski metal big 4 z Annathemo, Attilo Heller, Rapidforce in Pergament (sobota, 20.4.2024)

Sobotni večer je bil namenjen predstavnikom stare šole, ki so se zbrali v manjši dvorani beograjskega Doma omladine. Čeprav so bili Pergament glavni razlog za obisk koncerta, sem z veseljem prisluhnil tudi ostalim, kajti gre za imena, ki so ravno tako pomembno zaznamovala zgodovino regionalnega metala. Prva je na oder stopila prerojena Annathema, ki je v štiridesetih minutah prisotne popeljala po svojih glavnih stvaritvah, kar je med prisotnimi poskrbelo za glasno odobravanje. Posebej velja izpostaviti novega pevca Stefana Stanojevića Kefo, ki je stare klasike v kombinaciji z originalnim basistom Mirkom ‘Žiletom’ Živkovićem in bobnarjem Miodragom ‘Stavro’ Balabanom predstavil na svoj način, a ostal zvest njihovemu izvornemu genskemu zapisu. Čeprav nisem nikoli doživel nastopa originalnega benda, mislim, kar je z glasnim odobravanjem potrdila tudi publika, da je bend našel zelo dobrega naslednika pokojnega Duška Uvalića (Dule Francuz). Drugo mesto je pripadlo Attili Heller. Nekakšnemu duhovnemu nadaljevanju klasičnih Heller, ki so konec 80-ih z istoimenskim prvencem spisali novo poglavje tedanjega metala. V skupini se poleg originalnega kitarista Attile Milojkovića nahaja tudi operna pevka Vera Jovanović, kar je povzročilo premik večera v bolj simfonične vode. Čeprav glasbeniki zavidljivo dobro obvladajo svojo obrt, se mi je med nastopom zazdelo, da bi bilo bolje, če bi skupina zaradi svoje drugačnosti namesto drugega mesta raje začela večer in tako prevzela vlogo nekakšnega svarila pred prihajajočim speed/thrash/heavy razdejanjem. Sledil je nastop Rapidforce, ki so v sklopu 50-minutnega nastopa znova povečali obrate koncerta. Gre za skupino, ki svoje stavi na visokooktanski hibrid thrash in groove metala, kakršnega je nekoč (in spet) izvajala Pantera. Zadnji so na oder stopili Pergament (pregled bendove diskografije; prvi intervju z bendovim motorjem in kitaristom Stivom; drugi del), ki so svoj nastop začeli z epsko ‘Trokrsto goro’. Izgubljeno klasiko jugoslovanskega metala, ki bi jo glede na njeno naravo na sporedu pričakoval kasneje, vendar nič ne de, dodatna stvar, ki sem jo lahko prečrtal s seznama želja. Nadaljevanje koncerta je zaznamovala kopica novitet, ki dokazujejo, da je bend še kako živ in da je izdaja novega albuma le še vprašanje časa. Čeprav izjemno spoštujem stare izvajalce, ki še vedno premorejo ustvarjalno slo, bi si glede na to, da je šlo za večer, posvečen stari gardi, na repertoarju želel več klasik, saj so se poleg ‘Trokrste gore’ na sporedu znašle “le še” ‘Vruća linija’, ‘Deca divljeg semena’ in ‘Mala, ti si vatra’.

Foto: Nejc Zupančič/Vito Stričevič

Drugi večer: Triple Threat Over Serbia (21.4.2024)

Naslednji večer je sledila selitev v zemunski klub Fest, kjer so nastopili predstavniki nove garde Wicked Ways, Claymorean in Oathbringer. Prvi so na oder stopili Wicked Ways, ki so nastali na pogorišču Stygian Flames, njihovo glasbo pa bi lahko opisali kot izredno melodičen thrash. Skupina ima za seboj dve srednji plošči ‘Insurgency Of Time’ (2017) in ‘Struggle Is Real’ (2020), ki naj bi kmalu dobili tudi polnokrvno studijsko nadaljevanje. Bend je kot predskupina v dobrih 45-minutah spodobno opravil vlogo odpiralca, a najboljše je šele prihajalo. Peterica iz Lazarevca, imenovana Claymorean, ki ima za seboj tri studijske albume. Tovarišija svoje adute polaga na mešanico heavy in power metala ter petje karizmatične Dejane Garčević, kar se ji je do zdaj že zelo obrestovalo. Skupina si je namreč ustvarila zvesto bazo oboževalcev, ki so med njihovim koncertom opazno povečali število prisotnih na dogodku, drugače pa je bend nastopil tudi že na več festivalih, kot so Keep It True Rising, Up The Hammers in Exit Festival. Po nekaj več kot petdesetih minutah je nastopil čas še za zadnjega izvajalca, Oathbringer. Še ene heavy metalce, kjer je mesto vokalista znova prevzel moški. Bend se za zdaj lahko pohvali z dvema studijskima albumoma, slišano pa lahko umestimo nekam med Black Sabbath, Judas Priest, Iron Maiden in Manowar.

Drugi večer je vsaj zame predstavljal nekakšen zmenek na slepo, saj z izjemo nekaj pesmi Oathbringer praktično nisem vedel, kam se podajam. Po slišanem lahko rečem, da so vsi trije bendi pridobili novega oboževalca, ki se bo vsekakor skušal udeležiti še kakšnega koncerta, sploh če bodo prišli kam bližje.

Foto: Vito Stričevič