Pretekli petek je poleg enega glavnih rimokatoliških praznikov prinesel tudi priložnost za koncertno izkušnjo, ki se ne zgodi pogosto. V prostorih ljubljanskega Orto Bara so namreč nastopili reški veterani Grč in Paraf, ki so vsak po svoje zaznamovali zgodovino regionalnega punka, novega vala in kasnejših izpeljank.
O koncertu
Prvi so na oder stopili Grč, ki so nastali leta 1982, platforma Discogs pa jim prišteva pet albumov (skupni ‘Mrtvi Kanal — Grč’ (1983), ‘Sloboda Narodu’ (1987), ‘Live In “Palach” 15.5.1995’ (1995), ‘Još Ima Krvi’ (2008) in ‘Nek’ Padaju Glave’ (2016)). Gre za mračnjaški križanec avantgarde, rock’n’rolla, death metala, gothica, industriala in še česa, ki svoje adute stavi na interpretacije, kjer je komercialna melodičnost drugotnega pomena. Na nekakšno opisovanje občutkov in/ali dogodkov, ki ga prisotnim servira bendova edina konstanta Zoran Štajdohar Zoff.
Čeprav sem se ob njihovem nastopu večkrat zalotil pri iskanju odgovora na vprašanje, kakšna je točna povezava (razen geografske) med Paraf in Grč, je ta kmalu prišel od neznanca iz publike; Grč izvajajo nekakšen recimo temu bolj butičen in politično angažiran derivat punka in novega vala, ki v mnogo pogledih izhaja ravno iz zvoka Paraf. Pošten odgovor, ki je poskrbel za razjasnitev kar nekaj dilem. Drugače pa me sam koncert navkljub drugačnim glasbenim vzgibom in dejstvu, da sem tako kot velika večina prisotnih prišel zaradi Paraf, ni razočaral. Grč zvenijo zelo uigrano, saj vsaka enota dobro pozna svoje zadolžitve. Je zmožna servirati zanimivo priložnost za skok v neznano, ki bi lahko z vidika ozvočenja bila deležna (nekoliko) drugačnih nastavitev. Če si koncert spremljal z nekoliko bolj oddaljenega mesta, je bilo Zoranovo nastopanje pogosto preglašeno s strani ostalih glasbil.
Foto: Vito Stričević
Po krajšem premoru so okoli 21.45 na oder stopili še Paraf, ki na izbranih koncertih promovirajo svoj sveži koncertni album ‘Delta’ (2022, recenzija), ki so ga lani posneli v reškem Exportdrvu. Že razigranost in nasmeh na obrazu Vim Cole sta naznanjala, da nas skupina ne bo pustila razočaranih. Ko pa nam je bend serviral temačnost prelomnih ‘Izleti’ (1982) in ‘Zastave’ (1984), smo bili lahko dokončno prepričani, da bo večer še zanimiv. ‘Ružan san,’ ‘Pobuna bubuljica,’ ‘Nestašni Đački Izleti’ … Kombinacija Cola (ob odlični spremljavi Ive Močibob )+ bend deluje, kot je čas pozabil na njih. Kot da so Parafovci svojo mladostniško energijo nekoč zaprli v nekakšno časovno kapsulo in jo po več desetletjih, oplemeniteno z življenjskimi izkušnjami, zdaj ponovno pokazali svetu.
Publika, ki je v vmesnem času že do dobra napolnila prizorišče, je v nadaljevanju lahko slišala tudi sveže ‘Bez lica,’ ‘Novi Berlin’ in ‘Dosta!’ Dokazom, da pri vrnitvi skupine ne gre za služenje na račun stare slave. Paraf namreč še vedno premorejo ustvarjalno slo, ki ni obtičala v času. Niti vsebinsko niti glasbeno, saj gre pri novih skladbah za nekakšen most med sodobnostjo in izvornim genskim zapisom Coline dobe.
Poklonu zadnji je sledila vrnitev k samim začetkom. K plošči ‘A dan je tako lijepo počeo’ (1980), saj je na oder stopil še Valter Kocijančić, ki mu je pred začetkom ‘Perspektiva’ za kratek čas ponagajala tehnika. A nič ne de, nastalo tišino sta hitro prekinila Colina brezčasna krilatica, da imajo težave z maršalom in skandiranje prisotnih, ki je ga je bend elegantno uporabil za nadaljevanje pesmi. Visoko stopnjo energičnosti so ohranjale ‘Na tragu,’ ‘Visoki proposi,’ ‘Morao sam ići’ in ‘T kao krava,’ ki so odlično pripravile teren za vrhunec koncerta. Niz kultnih ‘Živjela Jugoslavija,’ ‘Narodna pjesma,’ ‘Moj život je novi val’ in ‘Rijeka.’
Zadnji del koncerta je začela ‘Fini dečko,’ ki ji je sledil še en biser. Nepozabna ‘Otok goli,’ ki zaradi očitnih razlogov ni bila nikoli uradno posneta v studiu. O učinkih na publiko mi verjetno ni potrebno izgubljati besed, lahko pa dodam, da se je pri ‘Javna kupatila’ med prisotnimi znašel tudi crowd surfer, ki je še dodatno začinil dogajanje. Redni del koncerta je zaključil poklon skupine, ki se je nato še enkrat vrnila na oder in odigrala ‘Kad se oglasi.’
Paraf so z dobro uro in dvajset minut dolgim koncertom dokazali, da ostajajo brezčasna atrakcija. Izvajalec, ki ga ne gre zamuditi v živo ali ne imeti v domači glasbeni zbirki. Če bom tudi sam pri njihovih letih tako energičen, si lahko samo čestitam!
Foto: Vito Stričević
