DIVLJE JAGODE: ‘Jukebox’ (2020)

Divlje Jagode so najverjetneje tisti band iz nekdanje skupne države, ki je gostil največ znanih obrazov iz sveta glasbe. V njem je po odhodu iz Bijelo Dugme nastopal Mladen Vojičić Tifa, ki mu je sledil Gibonni (TUKAJ si lahko preberete naš intervju z izvajalcem, ki je spregovoril tudi sodelovanju z bandom). Pa Žanil Tataj – Žak (TUKAJ si lahko preberete naš nedavni intervju) in Pero Galić. Poleg tega je z bandom sodeloval tudi Don Airey (TUKAJ si lahko preberete naš intervju z izvajalcem), ki ga lahko slišite na zadnji plošči, ki jo je zasedba pred prestopom v Bijelo Dugme posnela z Alenom Islamovićem (intervju z izvajalcem). In zasedbin prvi pevec Ante Toni Janković, s katerim je zadnja posnela eno najlepših “jugoslovanskih” balad ‘Jedina moja’.

Band z izjemnim potencialom, hkrati pa tudi skupina osmoljencev, ki niso nikoli dosegli tistega, kar bi lahko. Zgodil se je London, morija na Balkanu in še bil lahko naštevali. A navkljub vsem udarcem zasedba ni nikoli zares prenehala s svojim obstojem, kar se ji je na dolgi rok zelo obrestovalo. Kajti banda se je začel prijemati kulten status, ki je z leti le še naraščal.

Trditev, da dopolnitev najrazličnejših okroglih obletnic predstavlja odličen razlog za praznovanja, ne predstavlja ničesar novega. In nič drugače ni bilo niti v taboru Divljih Jagod, ko je zasedba leta 2017 dopolnila svoj 40. rojstni dan. Proslavljanje je (in še) potekalo v več oblikah. Zgodili so se izidi singlov, različni posebni koncerti, ta mesec pa še izid novega albuma. Objava plošče Jukebox, ki je nasledila leta 2013 izdano Biodinamička ljubav.

Pregled skladb

Album odpira naslovna skladba ‘Jukebox’, s katero nam band predstavi svojega prvega gosta. Klenega Tonija Jankovića, ki je z zasedbo izvorno sodeloval v času njenih začetkov in plošč Divlje Jagode (1978) in Stakleni hotel (1981). Odnosi med pevcem in zasedbo niso nikoli zamrli, saj si je slednji tekom let navkljub odhodu z Jagodami večkrat delil oder in studio. Prijeten uvod, s katerim se je zasedba že takoj lotila namigovanj, da njen konec morda niti ni tako daleč, kot se zdi. Ali pač, stvar interpretacije. Zanimiva retrospektiva, ki dokazuje, da ustvarjalnost kitarista Lipovače še zdaleč ni zamrla. Morda nekoliko klišejsko besedilo, vendar nič takšnega, kar bi lahko skazilo albumov začetek. Naslovni skladbi sledi prvi skok v preteklost, imenovan ‘Ulica na lošem glasu’. Skladba, ki jo je Toni originalno prepeval v časih plošče Stakleni hotel (1981). Zanimiva posodobitev, ki skladbo, katera je krivično ostala v senci ‘Autostop’, znova postavi na zemljevid. Sploh zaradi Berakove spremljave, ki je tokrat izpadla odlično. Stara ali nova različica, moja najljubša skladba, ki jo je band kdaj koli posnel s Tonijem. Album nadaljuje singel ‘Zbog tebe draga’, kjer Damjan Mileković prepričljivo dokaže, da bi lahko večkrat prevzel mesto za mikrofonom.

Nadaljevanje, skladba ‘Sama si’ sicer ne prekinja albumovega teka, vendar ostaja v senci svojega originala. Bandov vodja in edini stalni član Zele Lipovača mora imeti skladbo zares rad, saj gre že za drugo različico, pri kateri lahko slišimo (tudi) Žanila Tataja – Žaka. Zanimiva simfonična preobrazba, ki je sicer boljša od svoje starejše sestre, vendar še zmeraj slabša od originala. Škoda, da Žak ni zapel še kakšne skladbe s plošče Sto vjekova (1997). Naslednja je na vrsti ‘Zauvijek tvoj’, kjer spoznamo še enega gosta. Legendarnega Mladena Vojičića Tifo, ki se je zasedbi pridružil po odhodu Alena in ki je z bandom izdal ploščo Konji (1988). Zanimiva obuditev stare balade, ki pa v primerjavi z originalom ne doseže svojega potenciala. Energija originala je nekaj, česar se ne da ponoviti.

Po potepanju skozi zgodovino nastopi čas za vrnitev v sedanjost. Za ‘Virtualni svijet’. Prijetna noviteta in opomin na kruto resničnost, ki nas obdaja. Na pretirano digitalizacijo in z njo povezane stvari. Ko se realnost, ki nas obdaja, vedno bolj seli na svetovni splet. S prihodom ‘Sarajevo, ti i ja’ se album znova vrne v preteklost. Tokrat v čase “vojne plošče” Labude kad rata ne bude (1994). Tistega, kar je Tifi zmanjkalo pri prvem poskusu, slednji tokrat ni zgolj nadoknadil, temveč tudi prekosil. Albumova najboljša skladba. Absolutni vrh!

Uvod ‘Dug je bio put’ sicer napoveduje zanimiv izdelek, a ta kmalu spremeni svojo smer. Kajti skladba se kmalu prelevi v nekakšno himno, delno podobno skladbam, ki so jih v drugi polovici 80-ih izdajali Def Leppard in delno kreacijam, ki temeljijo na klaviaturah. V slogu Deep Purple, če me razumete. Če vprašate mene, bi bila skladba boljša brez gostovanja Stoke. Eksperiment, ki poveča obrate albuma, kaj več pa že težko. Izdelek, ki ni balast, še zmeraj pa mu manjka tisto nekaj, kar bi skladbi omogočilo večjo prepoznavnost. ‘Nemam ništa protiv’ nadaljuje začeto divjanje. Prijetno presenečenje, ki poskrbi, da album tudi pri nekoliko višji številki ne postane dolgočasen. Da ostaja koherentna celota.

Zadnji trojec začenja ‘Zvijezda sjevera’, kjer lahko znova slišimo Tonija Jankovića. Prijetno in brezčasno. Mislim, da primera, da je Tonijev glas kot vino, ki z leti postaja vse bolj žlahtno, sploh ni zgrešena. Naslednja je na vrsti ‘Za Elizu’, kjer nam Zele tako kot v časih prej omenjenega albuma s Tifo znova dokaže, kako podcenjen kitarist je. Končna ‘Znamo da je kraj’ poskrbi za dostojen zaključek albuma in nadaljevanje ugibanj, o kakšnem koncu govori band.

Zmes novih in starih skladb, ki jim je zasedba nadela nove preobleke, predstavlja čudovit poklon častitljivi obletnici fenomena Divljih Jagod. Ko tradicija sreča sodobnost, a ob tem ne spremeni svojega genskega zapisa. Upam, da se bo zasedba lotila tudi polnokrvnega albuma, saj nove skladbe prepričljivo dokazujejo, da bi ta zvenel odlično. Bi pa izdelek izpadel še bolj legitimno, če bi se zasedbi pridružili še nekateri drugi nekdanji člani. Imena, ki so ravno sodelovala pri vzponu in rasti zasedbe.

OCENA: 4,5/5