V sklopu promoviranja nove plošče Familija se je Gibonni ustavili tudi v Ljubljani, kjer sva ob skodelici kave razvila iskriv pogovor.
- Kdo je Gibonni?
Prijatelj, zakaj si mi najtežje vprašanje postavil že takoj na začetku (smeh). Sam o sebi ne razmišljam kot o osebi in zato nimam nikakršne definicije. Vse kar si želim, je ustvarjati glasbo in dolgo življenje.
- Kaj bi, če bi imel današnji Gibonni časovni stroj in bi se lahko vrnil v preteklost, svetoval takratnemu Gibonniju?
Rekel bi mu: »ne boj se ničesar, uči se tuje jezike in veliko potuj, predvsem pa se ne oziraj na to, kar si o tebi mislijo drugi. Zla se ne da spremeniti.«
- Kvaliteto vaše glasbe, tako lirično kot tudi glasbeno, bi lahko označili za produkt filozofije brez-naključij. Ravno kvaliteta pa je bila tista, ki vam je omogočila sodelovanja s številnimi odmevnimi imeni. Na katero sodelovanje ste najbolj ponosni in s kom si želite sodelovati v prihodnosti?
Kot prvi mi na misel pade bobnar Manu Katche. Gre namreč za človeka z neverjetnim občutkom za glasbo, ki med igranjem skladbe ne deluje zgolj kot bobnar. Vedno namreč skuša razumeti njeno vsebino in razmišljati kot avtor, saj lahko le tako izbere ustrezen slog. Zelo mi je všeč tudi njegova profesionalnost, saj igranja ne izrablja za osebne obračune s stanovskimi kolegi.
Posebno mesto ima pri meni tudi Vlatko Stefanovski, ki s seboj vedno prinese veliko strasti. A pri njem ne gre za strast, kakršno si predstavljajo številni rock bendi. Saj če je bend glasen, še ne pomeni, da je tudi strasten. Gre namreč za odnos, ki ga imamo do stvari, katere počnemo. Najboljši primer tega je zagotovo Springsteen. Kljub preprostim melodijam, ki jih je med drugim prepevala tudi Sanja Doležal (Novi Fosili), so njegovi nastopi vedno strastni, in to je tisto kar šteje. Zdi se, da človek med izvajanjem posamične pesmi porabi toliko energije, da sploh ne potrebuje diet (smeh). Svet ima veliko ljudi, ki igrajo s strastjo, in če bi slučajno živel 100 let, mi lahko verjamete, da bil bi zaseden vse do zadnjega dne.
- Dotakniva se vaše nove plošče. Kako sta z Oliverjem prišla do ideje o skupnem albumu?
Napisanih sem imel nekaj pesmi, ki so bile Oliverju zelo všeč in jih je želel uporabiti na svojem novem albumu. Rekel sem mu, da naj izbere med svojim in mojim albumom, saj sem tudi sam potreboval material. V manj kot 10 sekundah sva se dogovorila za skupni album (smeh).
Ker na svetu še ni bilo takšnega primera, sva album najprej želela izdati kot maxi singel s 4 ali 5 skladbami, a se to na koncu ni zgodilo.
- V kakšnem odnosu sta si z Oliverjem, glede na to da ima Cesarica, eden njegovih glavnih hitov, vaše besedilo?
To je pravo vprašanje. Ko se pogovarjaš o življenju, ima človek, ki je 20 let starejši od mene nedvomno veliko več izkušenj. Med nama nedvomno obstajajo razlike, a glasba ne pozna meja, saj ni vezana na dokumente in na rojstni list. Glasba je pogojena s kvaliteto povezanosti med ljudmi.
Najino prijateljstvo je naravno, zato je tudi najina glasba naravna, spontana, če hočeš. Oliver je predstavnik drugačne šole, saj je poslušal glasbo, ki je sam nisem nikoli. Po drugi strani, pa sem tudi sam poslušal glasbo, kakršne ni poslušal Oliver. Čeprav glasbeno in starostno prihajava iz dveh različnih generacij, je bila energija tista, ki naju je povezala.
- Ste ob izdaji porabili ves material ali ga je še kaj ostalo?
Seveda, da nisva porabila vsega. Že od vsega začetka dalje sem v imel mislih nekakšen LP format 10-ih skladb, kakršnega so uporabljali nekoč. Saj gre za idealno obliko, ki normalno traja med 35 in 40 minutami.
Vse skupaj se je spremenilo s prihodom CD-jev, ki so povečali kapaciteto. Številni bendi so tako ugotovili, da je pisanje skladb pod prisilo silno naporno opravilo, razen če si R.E.M. ali U2 (smeh). V želji po zapolnitvi prostora so zato začeli ustvarjati različne »DJ remikse«, ki so jih nato kot bonus material dodajali na album.
Kljub pomislekom, da je bila zaradi manjše količine skladb plošča nekoliko dražja, sem vztrajal pri obstoječem formatu, saj nočem prodajati megle.
- Katera skladba je vaš favorit, bi katero raje izpustili?
Zelo so mi všeč Oliverjeve skladbe, kot je na primer Za tvoje dobro. Rad imam tudi Nisi više moja bol in Onako, od oka ter nekatere mirnejše, ki pa jih sedaj ne bom našteval, saj gre za pesmi, katere ne sodijo v poletni čas (smeh).
- Ste stalnica slovenskih odrov. Kje nastopate najraje? Vas na kakšno prizorišče veže kakšen poseben spomin?
Najbolj so mi všeč Križanke, ki so za moje pojme eno najboljših prizorišč na svetu. Imajo izvrsten zvok in pristno atmosfero, saj ima človek klub dejstvu, da nastopa pred 3500 ljudmi, občutek da prepeva na domači rojstnodnevni zabavi. Oder je postavljen tako da imaš vedno občutek, da gledaš publiko naravnost v oči. Odličen je tudi portoroški avditorij. Tribune so postavljene v obliki stopnic in lahko zato, če malo dvigneš glavo, vidiš tudi najbolj oddaljene člane publike.
Ne glede na videz in kvaliteto prizorišča pa je publika tista, ki vpliva na potek koncerta. Če bo slednje nastop ne bo zanimal, mi pri tem ne pomaga niti zlata dvorana (smeh).
- Pred nekaj leti bi morali v Ljubljani nastopiti kot predizvajalec za Deep Purple. Ste z Gillanom in druščino imeli kakšne skupne vaje? Ste ostali v stikih?
Skupaj nismo imeli nobenih vaj, več o tem pa ti ne smem povedati, saj bi me lahko kdo tožil (smeh). Kot skupina se mi zdijo legendarni, saj gre za bend, ki je v veliko pogledih definiral žanr.
Vse skupaj postane jasno, ko pogledaš njihove rojstne podatke in vidiš, da gre za ljudi, ki so se rodili okoli leta 1945. Gre za skupino, ki se ji ni več potrebno dokazovati. Fantje igrajo, ker se tako počutijo mlade. Zdi se mi, da smo jim vsi odveč in da bi bili sami najbolj srečni, če bi lahko igrali nekje blizu domače postelje (smeh).
Sam osebno jih nisem hotel nadlegovati, saj gre za skupino, ki ima po svetu na tisoče fanatičnih oboževalcev mojega formata.
- Od ere, ko ste delovali v skupinah Divlje Jagode in Osmi Putnik, so minila že več kot tri desetletja. Kako danes gledate na te čase?
Če bi rekel, da sem zadovoljen s končnim rezultatom, bi se zlagal. Bili smo skupina studijsko neizkušenih razbojnikov, ki so potrebovali dobrega producenta, kateri bi nas popeljal v svet snemanja plošč. Pri vsemu skupaj mi je najbolj všeč mladostna predanost idejam, s katerimi smo vstopali v svet. Bili smo sami proti svetu.
Ko gledam za nazaj, se mi zdijo ti časi najboljši. Prav paradoksalno, saj so se v tistih časih odvile najboljše in najslabše stvari. Bili smo garažni bend, skupina petih neosedlanih konj, kjer je vsak vlekel na svojo stran. Med nami ni bilo demokracije. Potrebovali smo nekoga odmevnega kot je npr. Tony Iommi (Black Sabbath), ki bi med nami napravil red, plošči pa dal težo
Še danes srečujem oboževalce z majicami Whitesnake, ki prihajajo k meni kot k izdajalcu plemena. Dostikrat namreč slišim očitke, kako so jim všeč moji prvi albumi, ki pa bi lahko imeli boljšo produkcijo. Vedno jim odgovorim, da jim ne more biti toliko žal, kot je meni, saj vem kaj vse bi lahko takrat dosegli, a nismo.
- V kolikšni meri ste se lahko takrat poistovetili s sloganom »seks, droge in rock n’ roll« in koliko je ta veljal za jugoslovansko rock sceno?
Za Divlje Jagode je veljalo »seks, čevapi in rock n’ roll«, za Osmi Putnik pa »seks in dolgovi«. Bili smo namreč tako zadolženi, da nam droge niso padle na pamet. Nismo imeli za cigarete, kaj šele za kokain. Če dobro pomislim, ni bilo niti seksa (smeh). Seks v željah, dolgovi in rock n’ roll.
V Jugoslaviji bi slogan veljal le za Bijelo Dugme, pa še tam je bilo »seks, droge in folk rock n’ roll«.
- Lahko v prihodnosti pričakujemo kakšne razširjene izdaje starih albumov?
Nekdanja založba Croatia Records je brez mojega dovoljenja ustvarila nekaj podobnega, s čimer pa sam nisem bil zadovoljen, saj se kompilacij ne sestavlja v pisarni. Pred izborom skladb se je potrebno pogovoriti z izvajalcem, nujno pa je treba povprašati tudi oboževalce, saj so oni tisti, od katerih je odvisen uspeh projekta.
Pred nekaj časa sem se lotil projekta Family date, kjer so oboževalci preko družbenih omrežij izbrali koncertne skladbe. Zaradi izbora smo se morali vrniti v garažo in vaditi pesmi, katerih ne izvajamo v živo. Tako bi morali sestaviti tudi kompilacijo, saj gre za skladbe, s katerimi so ljudje odraščali in jim zato nedvomno veliko pomenijo.
- Basist KISS Gene Simmons je pred kratkim izjavil, da je rock mrtev, saj trenutna scena nima skupine oz. izvajalca, ki bi povezala določeno generacijo. V 60-ih so bili to Rolling Stones, v 70-ih Led Zeppelin, danes pa ni nikogar. Je rock res mrtev?
Gene je poslovnež in ne glasbenik. Cenim uspeh skupine, saj so gre za bend, ki je v ZDA prodal več plošč kot the Beatles, prav tako pa so bili Kiss tisti, ki so razvili trgovino s pripomočki za oboževalce, a človek je preveč osredotočen na denar. Če se stvari ne prodajajo, še ne pomeni, da je panoga na robu izumrtja.
Kar pa se tiče dejstva, da na sceni ni novih AC/DC, moram reči, da je to posledica rock festivalov, ki so z leti postali preveč enosmerni. Na izbranem odru lahko tako slišite le en žanr, ob združevanju različnih slogov pa vam lahko zelo hitro pade udeležba.
- Imate med novimi skupinami kakšnega favorita?
Novih bendov ne spremljam, saj sem sam že našel svoj zvok in vem kaj želim slišati. Zadnji veliki bend, ki je bil z eno nogo v tradiciji, z drugo pa v eksperimentiranju, so bili Pearl Jam. Na njihovem koncertu resnično ne slišiš slabe pesmi.
- Še kakšna misel za konec?
Ne jemljite me preveč resno. Živim svoje sanje in super mi je. Uživajte življenje. Če pa se slučajno srečamo na kakšnem od koncertov, lahko verjamete, da se bomo potrudili, da vam bo lepo. Še enkrat hvala.
Realiziral in uredil: Nejc Zupančič – ZUPA