Kar se tiče sledenja glasbenim trendom, “sploh nekoliko tršim“, na področju nekdanje skupne države, je bila Slovenija zagotovo razred zase. Pri nas je poleg reških Paraf (TUKAJ si lahko preberete recenzijo bendovega prvenca) in še nekaterih izjem nastal eden prvih punk bandov, ki ni izviral iz Velike Britanije. Na vrhuncu novega vala britanskega heavy metala je svojih pet minut začela uživati Pomaranča, ki so jo spremljale Lene kosti, še nekaj let kasneje pa je domače Podalpje (najverjetneje) dobilo tudi svoj prvi thrash album.
Pod njega se je podpisala zasedba Sarcasm, katere začetki segajo v leto 1987, ko se je skupina gorenjskih mladeničev odločila, da metala ne bo zgolj poslušala. Prvim koncertom, kjer je zasedba v večini preigravala žanrske klasike, so kmalu sledile prve avtorske skladbe, njim pa prvi demo, za katerega je poskrbel metal sensei Borut Činč. Zaradi zadovoljstva s končnim rezultatom je zasedba pri njem posnela tudi svoj prvenec, ki lani praznoval svoj 30. rojstni dan.
ROCKER.SI: Začniva pri vašem prvencu Crematory (1989), ki je lani praznoval svoj 30. rojstni dan. Kako danes gledaš nanj? Kako bi ga umestil v domačo (in regionalno) rock-metal zgodovino? Kakšen je sploh bil jugoslovanski thrash, če je to sploh pravilen izraz, saj gre za zvok, ki se brez težav kosa z zahodnimi sodobniki?
ALEŠ BLAZNIK: Hmm … precej vprašanj (smeh). Res je, Crematory je lani praznoval 30 let. V tistem času je na sceni že bilo nekaj domače metal produkcije, vendar je Crematory oral ledino, sploh na slovenski thrash metal sceni. Bili smo štirje nadobudni glasbeniki, ki smo radi ustvarjali glasbo. Zaradi odlične produkcije, kot si ugotovil tudi sam, sta bila album in kaseta pri domači publiki zelo dobro sprejeta. Komadi zažgejo še danes, ko jih igramo na koncertih.
ROCKER.SI: Od kje sploh ideja za ime Sarcasm?
ALEŠ BLAZNIK: Idejo za ime banda je podal Sandi Dolinar (bas). Kje je on dobil ta preblisk, ne vem, ampak, vsem ostalim članom je bila ideja všeč. Ime je nastalo, ko smo se še dogovarjali, da bi ustanovili band – se pravi, še preden smo prvič zaigrali skupaj.
ROCKER.SI: Kot nam je v intervjuju zaupal Janez Bončina Benč, ste morali biti jugoslovanski glasbeniki zelo inovativni, saj je bila oprema, ki jo je ponujal trg nekdanje skupne države v veliki meri zelo “primitivna“. Vprašanje, kaj vse ste tako ali drugače prinesli z zahoda, se zato zdi več kot primerno.
ALEŠ BLAZNIK: Dobre opreme pri nas takrat res ni bilo mogoče kupiti. Ker je bila meja blizu, smo opremo v večini primerov prešvercali iz Avstrije in Nemčije.
ROCKER.SI: Kakšni so bili odzivi publike, verjetno ste kmalu postali glavni frajerji v svojem kraju?
ALEŠ BLAZNIK: Na prste ene roke bi lahko prešteli metal bande, ki so bili takrat aktivni pri nas. Tuje skupine (Iron Maiden, Saxon, Motörhead, Kreator itd.) so prihajale redko. Na vsakih nekaj let. Manjši bandi k nam niso zahajali.
Ljudje so bili željni metal koncertov, saj je bil to poleg avdio kaset in plošč edini stik s tovrstno glasbo. Takrat ni bilo interneta, nekomercialne glasbe pa radijske postaje že takrat niso vrtele. Verjetno je bil zato odziv, sploh kar se tiče domačih bandov, kolikor nas je bilo, zelo dober.
ROCKER.SI: Vaš prvi demo in pa tudi prvenec sam sta nastala v sodelovanju z Borutom Činčem, ki je v tistih časih veljal za enega najboljših ”metal” producentov s področja nekdanje Jugoslavije. Nam lahko zaupaš kakšno zanimivost iz časov, ko ste snemali omenjena izdelka?
ALEŠ BLAZNIK: Tako je. Naši prvi demo posnetki so nastali v studiu Boruta Činča (leta 1988). V studio smo prišli čisto neizkušeni. Borut nas je precej naučil, predvsem pa je imel ušesa za dober zvok. Sami se pred tem sploh nismo obremenjevali z zvokom posameznega instrumenta. Mislili smo, da je studio tisti, ki naredi dober zvok. Borut nas je hitro postavil na realna tla. Da on ne more čarati, da smo sami tisti, ki moramo izpopolniti zvok.
Kakorkoli, z nekaj nastavitvami nam je uspelo posneti prve tri demo komade. Zato je bilo logično, da smo se naslednje leto vrnili. Bolje pripravljeni. Takrat smo posneli skladbe za prvenec. Snemalo se je analogno. Na magnetofonski trak. Računalnikov ni bilo, zaradi česa se posameznih delov ni dalo popravljati. Komade je bilo treba odigrati brez napak.
ROCKER.SI: Kako je bilo s seksom in drogami?
ALEŠ BLAZNIK: Odgovor glede seksa bom zadržal zase, drog pa ni bilo nikoli.
ROCKER.SI: Ste imeli kot “posebneži” kakšne težave z organi pregona ali cenzuro?
ALEŠ BLAZNIK: Ne, nikoli. Verjetno zato, ker naša besedila niso odražala političnih prepričanj in podobnega.
ROCKER.SI: Leta 1989 ste se podali na jugoslovansko turnejo, kakšni so bili občutki? Ali obstajajo kakšni posnetki iz tistih časov?
KLEMEN RENKO: Leta 1989 smo se udeležili festivala YU Metal v Novem Sadu in potem še leta 1990 v Sarajevu. To sta bila dvodnevna festivala. Šlo je za zbor in nastope metal bandov iz bivše Jugoslavije. Bilo je zelo zabavno. Organizator je poskrbel, da smo bili vsi nastopajoči nastanjeni v istem hotelu (smeh).
Jugoslavija je leto kasneje razpadla in festival je izginil. Zvočnih posnetkov žal nimamo, se je pa ohranila fotografija bandov, ki smo nastopili na sarajevski ediciji festivala.
ROCKER.SI: Kot zanimivost velja izpostaviti tudi vaš nastop z zasedbo Motörhead, s katerimi ste si leta 1989 v Ljubljani delili oder. Ste Lemmyja spoznali tudi osebno?
ALEŠ BLAZNIK: Zagotovo je bil to eden od vrhuncev, saj smo takrat prvič igrali pred večtisočglavo množico. Dvorana je bila razprodana, vzdušje odlično.
Z Lemmyem smo se samo pozdravili in slikali. Motörhed so se večinoma držali v svojem delu zaodrja. Je pa Lemmy obiskal našo tonsko vajo in nas poslušal do konca. Po nastopu je dvignil palec in se vrnil v svoje prostore.
ROCKER.SI: Vašega koncerta v Besnici leta 1989 so se kot poslušalci udeležili tudi nemški thrash veterani Destruction (TUKAJ si lahko preberete naš intervju z bandovim pevcem Schirmerjem). Kako je prišlo do tega? Na začetku 90-ih ste nastopili tudi skupaj z zasedbama Kreator in Sepultura. Lahko kaj več o tem?
ALEŠ BLAZNIK: Destruction so dan prej nastopili v Križankah. V okviru Novega Rocka. Ker jih je organizator gostil dva dni, so se z veseljem udeležili lokalnega slovenskega koncerta, ki je potekal “na vasi”. Takrat so bili v Besnici prava atrakcija, saj je lahko vsak od obiskovalcev z njimi poklepetal in spil kakšno pijačo. Bili so zelo preprosti, nič vzvišeni.
KLEMEN RENKO: S skupinama Kreator in Sepultura smo igrali ravno v času, ko sta bila banda na vrhuncu. Nastopa mi bosta za vedno ostala v lepem spominu.
Kot predskupina Kreatorjem smo nastopili leta 1991, in sicer v ljubljanski festivalni dvorani. V tistem času so ravno predstavljali album Coma of Souls (1990), ki je zame eden boljših iz njihovega kataloga. S Sepulturo smo nastopili leta 1992, ko so promovirali ploščo Arise (1991). Koncert se je zgodil v Ljubljani, na Kodeljevem. Z Maxom Cavalliero smo se spoznali že leto prej, ko je v Sloveniji sam promoviral ploščo in turnejo. Na Valu 202 je imel intervju, nato pa še tiskovno konferenco, ki je potekala v klubu K4. Tam je potekalo tudi naše druženje.
ROCKER.SI: Dotakniva se še skladb ‘Eclipse’ in ‘Don’t Care If They Know’, ki sta nastali v času “prvotnih” priprav drugega studijskega albuma. Kje se je zataknilo, da ste projekt opustili? Bi bila usoda banda drugačna, če bi bila pogajanja z založniki uspešna in bi album izšel, ko je bilo to prvotno mišljeno?
KLEMEN RENKO: Skladbi ‘Eclipse’ in ‘Don’t Care If They Know’ sta del kompletnega albuma, ki ga žal nismo nikoli studijsko posneli. V tistem času smo zelo ambiciozno iskali založnika. Žal se zadeve niso iztekle, kot smo pričakovali. Nekje v sredini devetdesetih let je sceni zavladala elektronska glasba, zaradi česa je odrska glasba nekaj let praktično zamrla. Z bandom smo se odločili za krajši odmor. Aleš je potem zelo kmalu spet sestavil prvotno zasedbo in skupina Sarcasm je spet zaživela.
ROCKER.SI: Načrti za prihodnost?
ALEŠ BLAZNIK: Letošnjo jesen naj bi izšel nov album. Album bi moral iziti že spomladi, vendar nam je virus prekrižal načrte. V delu so nove skladbe, saj je band živ tako dolgo, dokler ustvarja.
