JANEZ BONČINA BENČ: ‘… prava kamena doba’ (1.del)

FOTO: Blagoja Borislav Pešić

Janez Bončina Benč je zagotovo eden izmed izvajalcev, ki so s svojimi projekti več kot očitno zaznamovali domačo glasbeno sceno.

Hard in heavy, jazz, “klasična” popularna glasba, žanrska zmešnjava, imenovana fuzija … če vsaj malo uporabljate radijske valove, boste vedeli, o kom govorim.

ROCKER.SI: Začniva pri nastopu v Cvetličarni, kjer boš nastopil 1. februarja (VSTOPNICE). Dogodek promovirate kot 70 let rock in rolanja z gosti, kdo vse pride?

JANEZ BONČINA BENČ: Vsi, ki bodo še živi (smeh). Najprej o dogodku sploh nisem razmišljal. Ideja je bila plod fantov, s katerimi sodelujem zadnja leta.

Dejali so, da naj se, čeprav ne preveč rad, saj me v večini zanima prihodnost, za trenutek ustavim in ozrem nazaj.

Ugotovil sem, da se mi je tekom let zaradi mojega načina ustvarjanja, kajti vedno skušam delovati ekipno, nabralo veliko različnih prijateljev in sodelavcev. Ravno toliko pa je bilo tudi projektov (smeh).

Zaradi velike količine materiala in dejstva, da so se nekateri izmed njih tudi že prenehali ukvarjati z glasbo ali celo preminili, je bilo potrebno oblikovati rdečo nit, ki bo povezovala vse skupaj. Na izbiro repertoarja je vplivalo tudi dejstvo, da bo zadevo pokrivala nacionalna televizija, saj so si njihovi ljudje zaželeli, da bi dogodek posneli. Prav tako so bile nekatere skladbe že preveč zastarele, drugim pa je bilo potrebno nadeti nove preobleke.

Poimensko bi izpostavil Neco Falk, Janija Modra, Primoža Grašiča, Marjana Malikoviča in Tihomirja Popa Asanovića.

ROCKER.SI: Pred kratkim si praznoval svoj sedemdeseti rojstni dan. Čestitke tudi v imenu kolektiva Rocker.si. Kaj si se naučil v vsem tem času?

JANEZ BONČINA BENČ: Hvala. Naučil sem se precej stvari (smeh). Imel sem srečo, da sem lahko sodeloval (in spremljal) pri razvoju rockovskega žanra. Tako kot glasbenik kot tudi poslušalec.

Že kot mulec sem konec petdesetih ponoči poslušal Radio Luksemburg in Voice of America. To so bili časi, ko se je prvič pojavil Elvis Presley. Pa Pat Boone in podobni sodobniki. Takrat se je tudi pri meni začelo zares.

Vsekakor ne smeva pozabiti tudi na soul glasbenike, kot so bili Tina Turner, Aretha Franklin in James Brown. Pa seveda na njihove bele klone, kova Joa Cockerja in Steva Winwooda.

Drugače pa so moje prve korake zaznamovali tudi The Beatles in zgodnji The Rolling Stones, vendar bistveno manj kot prvi.

Potem je prišlo obdobje Woodstocka in tako dalje. Žanrov in ostalih vplivov je bilo zares veliko.

Pri vsakem obdobju sem skušal razumeti ideje in ostale ideološke komponente. Kako in zakaj smo prišli do sem, kdo je to povzročil in podobno. Prepoznati in občutiti osrednjo energijo vsake ere. Nikoli pa nisem maral obdobij, kjer je bila trgovina osrednje bistvo.

ROCKER.SI: Če bi danes začenjal svojo glasbeno pot, kaj bi si svetoval oziroma priporočil?

JANEZ BONČINA BENČ: Vsaj osnovno glasbeno izobrazbo, saj je bil le malo kdo iz moje generacije deležen dejanske izobrazbe. Z ustreznim znanjem se človek veliko lažje sporazumeva z ostalimi glasbeniki.

Po drugi strani pa velja danes tudi nasprotno. Ko ljudje zaradi pretirane izobrazbe izgubijo oziroma pozabijo na pristnost. Na energijo, ki bi posamezne dele povezala v smiselno celoto. V mojih časih smo bili bistveno bolj povezani. Bili smo kot nekakšno pleme.

Danes se je ta pojav ponovil v Detroitu, kjer vadijo Siddharta, Big Foot Mama in Hamo [Hamo & Tribute 2 Love], kjer si vsi med seboj pomagajo.

ROCKER.SI: Če lahko še malo obtičiva pri tvojih začetkih, ko si sredi šestdesetih let z zasedbami, kot so bili Mladi levi in Helioni, sodeloval pri rojevanju domače rock scene. Kako je vse skupaj sploh potekalo?

JANEZ BONČINA BENČ: Drži, šlo je za pionirske čase. Kakšno ozvočenje in instrumenti neki, prava kamena doba (smeh). Res neverjetno, kaj vse smo počeli s tistimi primitivnimi glasbili.

Spomnim se, da smo si, ko sva se s [Tomažem] Pengovom pridružila Helionom, bobne naredili iz škatel za pralni prašek. Kar smo potrebovali, smo si naredili sami.

S Helioni sem doživel svojo prvo elektrifikacijo. Ko smo imeli na Šubičevi gimnaziji koncert, smo stali na šolskih mizah, ki so bile zlepljene skupaj. Za ozvočenje smo uporabili doma narejen ojačevalec ali pa kakšen produkt iz Rudija Čajaveca, na katerega smo nato povezali vse stvari. Kot mikrofon smo navadno uporabili mikrofone s kasetnih radijev ali magnetofonov.

Še danes mi ni jasno, da sta bila dva 200 vatna »bensona«, na katera so bile povezane vse komponente, dovolj za plese v Hali Tivoli. Pa tudi takrat so se številni pritoževali, da je bilo preglasno (smeh).

Trenutek streznitve je napočil leta 1970, ko so v Hali Tivoli nastopili Blood, Sweat & Tears. Takrat smo videli, kaj pomeni beseda ozvočenje. Med koncertom sem mislil, da me bo odpihnilo (smeh).

Kar se tiče same nabave glasbil, so bile stvari podobne. Melodija Mengeš je sicer začela brcati, a večino stvari smo naredili sami. Prve kitare, na primer, smo si naredili kot dijaki oblikovalske šole.

Potem pa se je začel »šverc komerc«, ko se je iz Trsta oziroma Gorice pretihotapilo kakšen ojačevalec ali kitaro. Spominjam se, da sta morala oče in mama vzeti večleten kredit, da sem lahko dobil svoj »Stratocaster« (smeh).

ROCKER.SI: Kako so takratne oblasti gledale na vse skupaj?

JANEZ BONČINA BENČ: Takrat skoraj nismo imeli težav. Vem, da skušajo nekateri razpravljati o tem. A sam mislim, da je bilo kasneje veliko več nagajanja. Vsaj sam nisem imel nikoli občutka, da bi kdo skušal vplivati na moje delovanje.

Oblasti so takšne stvari na nek način celo spodbujale. Šlo je za nekakšen ventil, kjer so nam dovolili druženje in ustvarjanje, hkrati pa so nas imeli tudi pod nadzorom.

Poleg tega so nas oblasti pogosto uporabile tudi za različne mladinske akcije. Prav tako so nas pogosto pošiljali v svet, kjer smo predstavljali Jugoslavijo. Razumeli so, da smo predstavljali kulturo mladih ljudi.

Tisti, ki je razumel delovanje scene, ni imel težav. Še več, morda mu je uspelo še hitreje. Takrat smo vedeli, kje lahko izigravamo sistem in kje ne.