SARCASM: ‘Crematory’ (1989, 2007, 2013)

FOTO: The Metal Archives, PROMO

Kar se tiče sledenja glasbenim trendom, »sploh nekoliko tršim«, na področju nekdanje skupne države, je bila Slovenija zagotovo razred zase. Pri nas je poleg reških Paraf (TUKAJ si lahko preberete recenzijo bendovega prvenca) in še nekaterih izjem nastal eden prvih punk bandov, ki ni izviral iz Velike Britanije. Na vrhuncu novega vala britanskega heavy metala je svojih pet minut začela uživati Pomaranča, ki so jo spremljale Lene kosti, še nekaj let kasneje pa je domače Podalpje (najverjetneje) dobilo tudi svoj prvi thrash album.

Pod njega se je podpisala zasedba Sarcasm, katere začetki segajo v leto 1987, ko se je skupina gorenjskih mladeničev odločila, da metala ne bo zgolj poslušala. Prvim koncertom, kjer je zasedba v večini preigravala žanrske klasike, so kmalu sledile prve avtorske skladbe, njim pa prvi demo, za katerega je poskrbel metal sensei Borut Činč. Zaradi zadovoljstva s končnim rezultatom je zasedba pri njem posnela tudi svoj prvenec, ki letos praznuje svoj 30. rojstni dan.

Pregled skladb

Bendov prvenec odpira hektična ‘Road Warriors’, katere sumljivo miren uvod naj vas nikakor ne zavede. Kajti ta se že naslednjo sekundo prelevi v besneče žaganje, ki vas bo udarilo direktno v obraz, kot pravijo. Odličen uvod in poklon drugemu delu filmske serije Pobesneli Max. Album nadaljuje njegova naslovna skladba ‘Crematory’, ki nadaljuje začeti val in ki s seboj prinaša še eno zanimivo sporočilo; strah pred jedrsko vojno in svarilo, da pasivnost ni rešitev. Instrumentalna ‘Sarcastic Reborn’ sicer nekoliko skazi albumov tok, saj bi jo bend lahko brez težav združil s ‘Thrash Tonight’, a ne do te mere, da bi ta ogrozila njegov tek. Ambiciozno, kaj več pa že težko. Prvovrstni, z rahlimi vplivi Iron Maiden zaznamovan thrash zvarek ‘Thrash Tonight’ zaključuje stran A in poskrbi, da je nadaljevanje potovanja edina logična rešitev.

Stran B odpira z esenco dolgolasega rocka zaznamovana ‘Love At First Sight’. Najboljša skladba na albumu in odličen dokaz, da si je zasedba upala vstopiti tudi v nekoliko drugačne vode, pri tem pa ostala zvesta svojemu prvotnemu genskemu zapisu. Bendov poklon filmskim junakom tistega časa in še ena thrashevska mojstrovina, imenovana ‘The Krüger Story’,nadaljuje album. Album zaključujeta še dve thrashevski mojstrovini ‘Fate’ in ‘Runaway’, ki poskrbita, da sta obrat plošče in njeno vnovično poslušanje prvi stvari, ki nam padeta na pamet.

Če imate pred sabo zgoščeno različico albuma, skladba ‘Runaway’ ni zadnja stvar, ki jo boste slišali. Kajti na ploščku se nahajajo še delovne različice skladb ‘The Krüger Story’, ‘Fate’ in ‘Runaway’ ter skladbi ‘Eclipse’ in ‘Don’t Care If They Know’. Stvaritvi, ki ju je zasedba posnela v Dekanih pri Kopru, ko je ta prvotno ustvarjala svoj drugi studijski album. Sem edini, ki ga zanima, kako bi zvenel album, če bi nadaljevanje plošče Crematory izšlo, ko je bilo dejansko načrtovano?

Album Crematory tudi po treh desetletjih še zmeraj zveni sveže, saj gre za izdelek, ki ne vsebuje niti ene slabo postarane skladbe. Zmazka, ki bi nastal kot posledica slabega sledenja takratnim trendom. Gre za nekakšno časovno kapsulo, na katero je scena z izjemo nekaterih prebliskov nekoliko pozabila. Za nekakšna izgubljena vrata v drugačne čase.

Biser (TUKAJ ali TUKAJ lahko naročite vinilno izdajo albuma in ostale dobrote), ki bi ga moral imeti v zbirki vsak žanrski zanesenjak!

OCENA: 5/5