
Z regionalnim zakladom Žanilom Tatajem – Žakom sem se prvič srečal med raziskovanjem kataloga Divljih Jagod, ki so mi poleg Pomaranče predstavljale nekakšna vrata v svet regionalnega hard/heavy rocka. Čeprav sem eden tistih, verjetno klišejskih, oboževalcev, ki jim je bendova era z Alenom Islamovićem najljubša, predstavljajo Žakovi vložki na albumih ‘Magic Love’ (1993), ki je kasneje postal Zeletov solo album, in ‘100 vjekova’ (1996) edinstveno in močno prezrto poglavje v zgodovini Jagod.
Ker sem se kot nekdo, ki se je rodil leta 1994, pri svojem poglabljanju v svet balkanske hard/heavy zgodovine lahko večinoma zanašal le na raznorazne (pol)informacije s svetovnega spleta, mi je zagon projekta ‘Železne stopinje’ precej olajšal raziskovanje. Nekakšna renesansa (pol)pozabljenih domačih imen, ki jo je sprožila premiera dokumentarca, je na moj radar med drugim postavila tudi postojnske Mary Rose, kjer že vrsto let deluje Žanil. Pevec je konec leta 2018 po treh desetletjih končno izdal album ‘Pustite, da živim’ (recenzija), ki bi ga moral prvotno objaviti s skupino Jersey. Tataj nam je o razlogih za 30-letno zamudo pri objavi povedal: “Ker založba [Jugoton, op.a.] ni bila zadovoljna s končnim produktom, je album ostal neizdan. Zadeva je obstala v slepi ulici do naše zmage na zaječarski Gitarijadi leta 1989, ko se je za nas začel zanimati beograjski PGP. Čeprav smo slednjim ponudili nastale posnetke, ki so bili praktično končani, je njihovo vodstvo vztrajalo pri vnovičnem snemanju. Zaradi otročjega rivalstva, ki se je odvijalo med njimi in Jugotonom (več o snemanju albuma).“
Retrospektivni izdaji in novemu Mary Rose albumu ‘Resničen svet’ (2019) (recenzija) je sledil, recimo temu razširjeni EP, ‘Da capo’ (2019) (recenzija), ki je začel še eno poglavje v Tatajevi bogati karieri. Solistično trilogijo, kjer se posamezni deli vsebinsko ne povezujejo na način, kot smo tega vajeni pri konceptualnih albumih, imajo pa ti vseeno nekatere skupne lirične teme. Motive, ki jih zaznamujeta predvsem ljubezen in orwellovska distopija, kateri so svoj vrhunec (ironično) doživeli ravno ob medkoronskem izidu drugega dela ‘Al Fine…’ (2022) (recenzija).
Sklepno dejanje projekta je izšlo ob zaključku preteklega leta, ko je Žak svetu predstavil ‘Codo’, ki jo začenja ‘Ništa labavo’. Nekakšen pogled nazaj. Obračun z dosedanjim življenjem, hkrati pa tudi opomnik, da moramo vse, kar nam navrže življenje, sprejeti pokončno. Ob tem pa ne izgubiti živcev, čemu bi sam dodal še humor, vendar več o tem kdaj drugič. Poleg preprostega, a izredno neposrednega bistva pesem prav tako zaznamuje sočno prepletanje klaviatur, kitar in Žakovega petja. Ploščo nadaljujeta bobnarski uvod in diskreten sprehod po klavirskih tipkah, ki se prijetno in enako neopazno pojavlja tudi v nadaljevanju. V nas namreč skoči albumov prvi singel ‘Kako ljubav boli’, ki po udarnem začetku nekoliko zmanjša obrate. Pri analizi pesmi ne smemo spregledati tudi ostalih klaviatur, ki skladbi dodajajo pridih rocka iz 80-ih, in spremljevalnih vokalov, katere sta prispevala Žak in Miloš Aranđelović. Če ti v vmesnem delu lepo dopolnjujejo slišano, v sklepnem delu pesmi zaradi svojih “višjih tonov” dosežejo nasprotno; preveč zasičijo slišano in postanejo nekoliko nadležni.
Prihod ‘U dobru i u zlu’ naznanja začasen prehod k akustiki in minimalizmu, kjer pride Žakov vokal še bolj do izraza. Zares neverjetno, kako mu uspeva, da še vedno zveni tako primerljivo s svojimi začetki. Drugače pa se skladba dotika še enega ljubezenskega področja. Brezpogojne ljubezni, ki je verjetno mišljena kot nekaj pozitivnega, kot na primer v odnosu starš-otrok, lahko pa se jo razume tudi kot opomin na toksičnost nekaterih razmerij, ki jih žrtve ne znajo, nočejo oziroma ne morejo zapustiti. Množico balad dopolnjuje oda o hrepenenju, ‘Korak do sna’. Čeprav je skladba sama po sebi zelo prijetna, je baladni niz predolg, in zato začasno prekine albumov tek. Ga naredi nekoliko monotonega, kar reši ‘Ne slušaj srce’. Kratka in sladka skladba, ki ne želi biti več, kot je v resnici, in bi se lahko pojavila precej prej. Morda celo že takoj na začetku, saj se lepo dopolnjuje z ‘Ništa labavo’. Dobljeni pospešek nadaljuje še en poklon ljubezni ‘La Vida‘, s katero smo končno dočakali pesem v maniri ‘Grom u koprive’, najboljše skladbe v celotni trilogiji!
Različnim odtenkom ljubezni sta posvečeni tudi baladna ‘Tko je čuvar sna’ in živahnejša ‘Zaustaviti vrijeme’, ki začenjata zadnjo četverico rednega dela, in ne odstopata od doseženih standardov. Enako velja tudi za nekakšno reprizo uvoda, ‘Vrijedilo je’, kjer se Žak ponovno ozre nazaj, hkrati pa naznani, da dejanskega konca njegove poti še ni na vidiku. Za pesem, ki bi lahko brez težav končala album, saj ‘Vraćam se’ k celoti ne prinese ničesar novega. Spodobno zaključi album, kaj več pa že težko. Album vsebuje tudi dve dodatni skladbi. Zaključno, skrajšano verzijo ‘Vraćam se’, pred njo pa še ‘2024’. Edino angleško pesem na albumu, ki se je med dodatke verjetno uvrstila zaradi svoje drugačnosti, delno pa, vsaj kot se zdi ob večkratnem poslušanju, zaradi svojega (pretiranega) ponavljanja, ki ne vodi nikamor, in jo dela precej nedokončano. Mogoče je zadnje prav tako (lažna?) posledica samega naslova in povezav s skupino Ravenstine, kjer deluje Žak, ki je lani izdala album z enakim naslovom?
‘Coda’ predstavlja spodoben zaključek trilogije, ki pa bi bil lahko deležen boljše postavitve pesmi. Razumem, da gre za konec zgodbe, ki je običajno bolj miren, s čimer ni nič narobe, vendar bi morale biti pesmi postavljene drugače. Bolj strateško, da bi se album zaključil pravočasno. Nas pustil na vrhuncu, tako pa izpade nekoliko predolg. Če odmislimo napisano, gre drugače še zmeraj za presneto dober album, ki prepričljivo dokazuje, da stari lisjak še zdaleč ni rekel zadnje!
Ocena: 4/5