JERSEY: ‘Pustite da živim’ (1988/2018)

FOTO: One Records (Žanil Tataj - Žak)

Nekdanji član zasedbe Jersey, zmagovalcev zaječarske Gitarijade 1989, Žanil Tataj – Žak (Mary Rose, Black Diamond, ex-Divlje Jagode) je v sodelovanju s srbsko založbo One Records v svet poslal bendov neizdani album iz leta 1988. Kot je moč prebrati na spletu, gre za posnetke, ki so bili posneti v ljubljanskem studiu Činč med 11. in 22. aprilom 1988, pod mesto producenta pa se je poleg benda samega podpisal še Borut Činč. Nastale posnetke je za letošnji izid uredil Dejan Orešković – Klo.

Poleg Žanila (glas) in gostujočih klaviatur, ki jih je prispeval Borut Činč, boste lahko na albumu slišali tudi Antona Tonija Ožbolta (bas kitara), Renata Surića (bobni), Davida Antolića (kitara) in Sašo Obrča (kitara).

Pregled skladb

Ploščo odpira Okreni se’. Čeprav gre za soliden, časom primeren uvod, ki drugače naznanja zanimivo glasbeno pot, pesti slednjega težava, imenovana pretirano ponavljanje refrena. Ne glede na to, da ima skladba dobro strukturo, podprto s še boljšo melodijo, je ponavljanja refrena enostavno preveč.

Če je uvod v vas zasejal dvom, so skrbi odveč. Nadaljevanje je boljše, če je to sploh upravičena izjava, saj posploševanje na podlagi ene same slabosti še zdaleč ni merodajno. ‘Tražim te’ namreč predstavlja ploščo v povsem novi luči, saj gre za albumov prvi vrh. Sem edini, ki se mu zdi, da bi album zvenel boljše, če bi se slednji začel z omenjeno skladbo?

Album nadaljuje ‘Tijelo tvoje’, tipična YU-rock balada iz konca osemdesetih, ki predstavlja odličen most do naslednje skladbe. Do ploščine naslovne skladbe ‘Pustite da živim’, kjer le-ta doseže svoj drugi vrhunec. Odlično, odlično in še enkrat odlično!

Če bi lahko dosedanje skladbe ocenili z oceno odlično, to ne velja za ‘Sada u paklu očekuješ raj’, saj gre za nepotreben balast.

Z ‘Gospodari rata’ se album začenja vračati v pravo smer. Ne takoj, a napredek je več kot očiten. Podobno velja tudi za ‘Kažem ti’, ki bi ji moral bend nedvomno nameniti več časa.

Ploščo nadaljuje ‘Ponekad zovi me’, ki se navkljub predolgemu uvodnemu zvonjenju telefona razvije v soliden izdelek.

In ja, kot se za album iz konca osemdesetih tudi spodobi, se na slednjem nahaja tudi balada ‘Duga zima’, ki si nedvomno zasluži vaš čas. Tako kot tudi končna ‘Ja nisam kralj’, po kateri se vam bo zdelo vnovično poslušanje plošče edina smiselna možnost. Šolski primer dobrega zapiralca, bi lahko še dodali.

Izdani album oziroma zbirka delovnih posnetkov več kot jasno dokazuje, da je šlo za zasedbo, katere zgodba je bila končana veliko prezgodaj. Pet popolnih skladb, štiri solidne in le eno mašilo skupaj ustvarjajo prvenec, na katerega bi bil lahko ponosen vsak bend, hkrati pa gre pri plošči tudi za izdelek, ki si zasluži mesto v zbirki vsakega pravovernega oboževalca rockovske scene nekdanje skupne države.