Koncertno potepanje po novih prizoriščih, na katerem se mudim od konca junija, se je nadaljevalo tudi zadnjo soboto. Po brkati punkfolkwellness eksploziji v goriški Mostovni (TUKAJ), zaljubljeno-nostalgičnem druženju s skupino Crvena Jabuka v izolskem Hangar Baru (TUKAJ), fuziji novih in starih metalskih zvokov v kranjskem Trainfestu v Kranju (TUKAJ), energični eksploziji Atomskega Skloništa na virski rivi (TUKAJ), me je glasbena radovednost tokrat ponesla v Pulj. Bolj natančno, v čarobni ambient nekdanjega rimskega kamnoloma Cave Romane, iz katerega so nekoč pridobivali tudi kamen za gradnjo puljske Arene.
Dleta in kladiva zamenjala glasba
Čeprav se je nad Istro v soboto ustavilo slabo vreme, se je koncert kljub temnim oblakom in dežju vseeno odvil. Nekaj, kar se je (vsaj) v kontekstu glasbe in same atmosfere na koncu izkazalo za blagoslov, a več o tem kasneje. Organizatorji so pred odrom postavili velik šotor, kamor se je zatekla večina obiskovalcev. Sam sem bil nastanjen uro stran, zato je padla odločitev: spremljaj radarsko sliko in upaj na najboljše. V zameno sem sicer žrtvoval The Godfathers, a kaj moremo.
Po opravljenih formalnostih in kratkem sprehodu je sledil impresiven pogled na nekdanji kamnolom, ki bi bil verjetno ob boljšem vremenu še lepši. Koncert Sester usmiljenk, ki se na Hrvaško vračajo vse od leta 1990, se je začel okoli 22:20, ko smo zaslišali ‘Doctor Jeep/Detonation Boulevard’. Ko so prvi žarki svetlobe razparali temo ter osvetlil strojevodjo Chrisa Catalysta in elektronskega pomočnika Doktorja Avalanchea. Sledili so še prihodi Bena Christa, Kaia, in seveda edine konstante Andrewa Eldritcha, njim pa nealbumske pesmi ‘Don’t Drive on Ice’, ‘Alice’, ‘Crash and Burn’ in legendarna ‘Giving Ground’, ki izvira iz časov projekta The Sisterhood.
Na sporedu se je prav tako znašla nova ‘I Will Call You’, prvič predstavljena leta 2020, za njo pa klasika ‘Marian’. Po še dveh novitetah, ‘Quantum Baby’ in ‘Eyes of Caligula’, je sledila vrnitev v preteklost, kajti napočil je čas za ‘More’, ki je bila že ob prvih taktih deležna glasnega odobravanja publike. Nadaljevanje je prineslo še nekaj nealbumskih stvaritev ‘But Genevieve’, ‘Here’, ‘When I’m on Fire’ in ‘On the Beach’, ki jih je kronal bendov največji komercialni hit. Neuničljivi ‘Temple of Love’, kateri je zaključil redni del, ob tem pa bil znova deležen glasnega odobravanja publike. Po krajšem predahu smo bili deležni še dodatka, kjer nas je čakala trojna poslastica z albuma Floodland (1987): ‘Never Land (A Fragment)’, ‘Lucretia My Reflection’ in ‘This Corrosion’.
Turobno vreme kot blagoslov
Kar se je na začetku zdelo kot težava, se je na koncu vsaj za samo koncertno izkušnjo izkazalo za blagoslov. Turobno vreme, nežni dež, hladna kamnita kulisa in premišljena svetlobna produkcija so skupaj ustvarili zelo privlačno koncertno okolje, ki je v kombinaciji z dobro razpoloženo zasedbo in prepletom novega ter starega materiala pričaralo občutek, da smo se udeležili nečesa posebnega. Čeprav so si The Sisters of Mercy že pred vrsto leti prisegli, da ne bodo več izdajali novih albumov, bi bil greh, če bi novo gradivo ostalo le v živi obliki. Cave Romane pa se bo, upajmo, še večkrat izkazal kot prizorišče, kjer se zgodovina in glasba združita v nekaj posebnega.
Foto: Nejc Zupančič