Zaključek letošnje doze potepanja po Dalmaciji je prišel v obliki nenadejane koncertne poslastice – nastopa skupine Atomsko Sklonište. Po novembrskem vrhuncu v mali dvorani Kina Šiška (koncertopis) in pogovoru z legendarnim Brunom Langerjem (spodaj), je napočil čas za nadaljevanje in sodeč po informacijah s svetovnega spleta, prvi nastop skupine na otoku Vir.
Brezkompromisni minimalizem in mladostniška energija
Prvič na Viru ali ne. Skupina, kot je Atomsko Sklonište, ne potrebuje posebne predstavitve. Gre za puljske hard rock veterane, ki so nastali leta 1976, in so pomembno zaznamovali (pol)preteklo glasbeno zgodovino Balkana. Tudi kot ena redkih balkanskih skupin, ki se je z angleško“Chinese Bike” uvrstila med ameriških Top 100, verjetno še en podatek iz rubrike presežnikov, ki so tekom večera na Virsko rivo pripeljali številne radovedneže vseh starosti.
Kar se tiče programa, so nam gospod Langer in tovariša v dobrih dveh urah pripravili kakovosten pregled vselej aktualnih, kot so “Do ponoći, od ponoći” in “Olujni mornar” z albuma Extrauterina (1981), “Tražila je lice ljubavi” ter “Ljubomora” z Zabranjeno snivanje (1984). Seveda niso manjkale niti “Pakleni vozači”, kjer je publika bendu z veseljem pomagala pri petju refrena, kakor tudi “Pomorac sam majko”, “Na kraju stoljeća” in “Umro je najveći mrav”. Pri analizi koncerta ne smemo spregledati niti karizme in neverjetne energije pevca in basista Langerja, ki bo jutri dopolnil 76 let, Bas, kitara in bobni. Minimalistično, surovo in brez olepšav, na kar nas je Bruno hudomušno tudi opomnil.
Tekom večera ni manjkala niti “Ne cvikaj generacijo”, ki jo je bend tokrat izvedel tudi v celoti, ob tem pa ji dodal močno posvetilno noto. Sklepni del nastopa je pripadel “Bez kaputa”, “Rahela”, ki jo je Langer začinil s svojim značilnim cinizmom, pa “Gazi opet čizma”, “Extrauterina”, himnam “Johny” in “Žuti kišobran”, kjer je publika z veseljem prevzela del refrena, “Poslednji let Boeinga 707”, “Treba imat dušu”, ki jo je skupno odigral dvakrat, ter vnovični ponovitvi izseka “Ne cvikaj generacijo”.
Še na mnoga leta
Atomsko Sklonište je tudi tokrat ostalo zvesto svoji formuli; jasno, brezkompromisno in aktualno, hkrati pa brez odvečnega balasta. Namenski minimalizem je ponovno dokazal, da za dober koncert ne potrebuješ pirotehnike in dodatnih glasbenikov, čeprav oboje ne škodi, temveč iskren stik s publiko. Koncert na Viru je še en dokaz, da bend navkljub svoji studijski neaktivnosti ni postal nostalgični akt, temveč da ostaja živ subjekt, ki se zaveda in budno spremlja svet okoli sebe. Brunu lahko zato pred prihajajočim rojstnim dnevom le dvignemo čašo in mu zaželimo vse najboljše ter nazdravimo na še veliko takšnih nastopov!
Foto: Nejc Zupančič