Čeprav je bil sobotni večer še do nedavnega rezerviran za Pomarančo in edino aktivno različico Motörhead, ki to ni, katera sliši na ime Phil Campbell and the Bastard Sons, je imela usoda s koncertom drugačne načrte. Zaradi nepričakovane smrti kitarista Popoviča so morali organizatorji strniti vrste in udeležencem ponuditi nadomestna imena, kjer niso razočarali. Sploh ob dejstvu, da se nahajamo sredi sezone dopustov, zato smo bili lahko s kombinacijo Lene Kosti, Sarcasm in SkyEye zelo zadovoljni.
O koncertu
Čeprav sem moral zaradi nekaterih nenačrtovanih obveznosti koncert Lenih Kosti žal preskočiti, mi je od ostalih udeležencev uspelo izvedeti, da bend ni razočaral. Zato si lahko želimo, da je sobotni koncert sprožil tudi kakšno resnejšo vrnitev, kajti od izida njihovega zadnjega albuma Penetrator je minilo že debelih 13 let.
Sarcasm
Moj sobotni večer se je začel ob 20.20, ko so na oder stopili Sarcasm. Domači thrash/speed veterani so oder zavzeli samozavestno in začeli z udarno „Divjo krvjo“; izvorno dolgo izgubljeno pesmijo, ki je nastala med pripravo prvenca. Sledila je še ena klasika z albuma Crematory (1989) „Thrash tonight“, njej pa pomenljiva „Slovenski genocid“ (z Igre narave (2002)) in „Boj za obstoj“ (s Poti v raj (2020)).
Thrashiranje v materinščini so prekinile „Demons“ (s Something To Believe In (2011) in „Terrorist“ (z Revolt. (2006)), ki jim je sledilo zanimivo presenečenje. Predstavitev nove pesmi „Rebellion“, ki bo izšla na prihajajočem albumu. Komad je zvenel odločno, moderno in še vedno pristno sarkastično – kot se za bend spodobi. Po nečem novem je napočil čas za vrnitev h koreninam, kajti deležni smo bili istoimenske in zimzelene klasike s prvenca „Crematory“. Tik pred koncem pa tudi himnične „Dej mi (Sarcasm)“ (z Igre narave (2002)), kjer se je publika bendu z veseljem pridružila pri petju refrena, in epske „Road warriors“ (s Crematory (1989)).
Sarcasm so nam je v 40-minutnem setu pripravil spodoben pregled svojega dosedanjega dela. Udarno in energično, zato lahko le upamo, da bodo tako kot Lene Kosti v prihodnje povečali svoje nastope. Res bi bila škoda, da bi takšen (star ali nov) material z nekaj izjemami, ki drugače zajemajo tudi nastope na srbskem festivalu Exit, izvajali le znotraj prostora za vaje …
Foto: Nejc Zupančič
SkyEye
Ob 21:15 se je na oder zgrnila energija, ki bi jo lahko zaznal tudi seizmograf. SkyEye so začeli svoj nastop z udarnima „The Descenders“ in „Fight“ s svežega albuma New Horizons (2024) in že s prvimi takti pokazali, zakaj bend sodi v sam vrh domačega heavymetalskega pod-, vse bolj pa tudi nadzemlja. Občinstvu ni ušla posebnost večera, saj je kitarist Urban, kot se je pošalil bend, tokrat zgledal nekoliko drugače. Nekoliko bolj podobno njihovemu dolgoletnemu prijatelju in sodelavcu Gregorju Smoli Crnkoviču, ki je zaradi službene poti začasno prevzel Urbanovo mesto.
Žaganje se je nadaljevalo brez milosti, saj so SkyEye z vsakim komadom dokazovali, zakaj so trenutno najbolj vroč heavymetalski bend pri nas. Njihova kombinacija tehnične dovršenosti, občutka za melodijo in odrske karizme preprosto deluje, vendar ima tudi ta občasno svojo ceno. Bobnarju je namreč med nastopom počil snare, zaradi česa smo bili deležni tudi krajše instrumentalne improvizacije.
In če govorimo o presežkih, ne moremo mimo vokalnega stebra SkyEye – Jana Leščanca, ki je med izvedbo „Constellation“ splezal je na nekajmetrski drog odra in njem odpel del skladbe. Za veliki finale je eksplodirala zdaj že ponarodela „SkyEye“, kjer so fantje še enkrat potrdili napisano!
Phil Campbell and the Bastard Sons
Skupina Phil Campbell and the Bastard Sons, projekt, ki ga vodi nekdanji kitarist legendarnih Motörhead Phil Campbell, je svoj nastop začela malo po 22. uri, ob tem pa nam v približno 80-minutnah pokazala, da stari lev (in podmladek) še vedno rjove.
Kot prvo smo tako slišali „Iron Fist“ z istoimenskega Motörhead albuma iz leta 1982, po kateri nam je bend že takoj pokazal, da so tukaj predvsem zaradi lastnega materiala. Sledili sta avtorski „We’re The Bastards“ z istoimenskega albuma iz leta 2020 in „Step into the Fire“ s polnokrvnega prvenca The Age of Absurdity (2018). Phil Campbell je nato napovedal plesno Motörhead klasiko „Going to Brazil“, ki jo je množica navdušeno pozdravila. Po noviteti „Hammer and Dance“ z aktualnega albuma Kings of the Asylum (2023) je sledila še ena klasika „Born To Raise Hell“ (z Bastards, 1992), ki je naletela na pričakovane odzive. Ob analizi koncerta ne smemo spregledati tudi pevca Joela Petersa in njegovega humorja, ko se je v šali parkrat lotil “varčnih” obiskovalcev koncerta, ki so dogodek spremljali z druge strani prizorišča brez plačila vstopnice.
Eden izmed vrhuncev večera je bila tudi „Straight Up“, pesem s Philovega solo albuma Old Lions Still Roar (2019), pri kateri ni sodeloval nihče drug kot Rob Halford. Nato je sledila še bluesovska „Dark Days“, potem pa je bend začasno ustavil koncert in nas pozval, naj se vsi skupaj zadremo: “Fuck you, Tyla Campbell!” – kajti Tyla je nato izvedel ikonični bas solo v „Ace of Spades“. Za njo smo slišali še eno novo „Strike the Match“ (s Kings of the Asylum (2023)), zatem pa še en paket Motörhead energije, in sicer „The Chase Is Better Than The Catch“ (z Ace of Spades (1980)) in „Heroes“, predelavo Bowiejeve klasike, ki so jo Motörhead posneli tik pred Lemmyjevim koncem. Po predstavitvi banda je na vrsto prišla še „Big Mouth“ z istoimenskega EP-ja Phil Campbell and the Bastard Sons iz leta 2016, za njo pa veliki finale in nesmrtni „Killed by Death“ in „Motörhead“.
Phil Campbell and the Bastard Sons niso Motörhead, česar ne skrivajo in tudi nočejo biti. Gre za nov projekt, ki pa ne more niti ne želi ubežati Philovi zapuščini. In zakaj bi? Človek je stal ob Lemmyju več kot 30 let in ima vso pravico, da ohranja in nadgrajuje dediščino, ki jo je soustvaril. Še posebej, če vam tako kot meni pravih Motörhead ni uspelo videti v živo. 1/3 najdaljše delujoče ekipe benda zato ni slab ulov, še posebej, ker gre za edino obstoječo reinkarnacijo, ki to uradno ni. V zaključku bi morda dodal še to, da je koncert zgodovinsko zaznamovalo zanimivo naključje, kajti Sarcasm in Phil Campbell (takrat z Motörhead) so v preteklosti že nastopili skupaj. To se je zgodilo davnega leta 1989, ko so Lemmy in tovariši nastopili v ljubljanski Hali Tivoli.
Foto: Nejc Zupančič & Irena Milić