Po nedavnem obisku goriške Mostovne, kjer smo bili deležni punkfolkwellness eksplozije Brkov (koncertopis), je napočil čas za nov skok v neznano. Za prvi obisk malo manj kot 2 uri oddaljenega izolskega Hangarja, kjer so nastopili kultni Crvena Jabuka. Čeprav se trenutno nahajamo sredi vrhunca poletne turistične sezone, ki zaradi množičnih migracij navadno ohromi lep del stare celine, je najina pot na obalo potekala brez posebnosti. Še parkirišče sva našla v neposredni bližini prizorišča, tako da se je večer vsekakor začel odlično.
Jabolčni izbor novih in starih zimzelenov
Petkovo druženje se je začelo malo po 22. uri, ko so se na odru pojavili dobro razpoloženi Žera in tovariši ter izvedli ‘Sa tvojih usna’ z bendovega istoimenskega prvenca iz leta 1986. Prečudovito balado, ki je že takoj razkrila nadaljnji potek večera. Ode o različnih odtenkih ljubezni, servirane z edinstvenim balkanskim občutkom za otožnost, z obveznimi skoki v bolj vesele vode. Podobno bi lahko rekli tudi za ‘Ne govori više’ z U tvojim očima (1996), mladostniško ‘Bježi kišo s prozora’, ki je skupini pomagala spisati zgodbo o uspehu, in nekoliko kasnejšo ‘Volio bih da si tu’ (s Tamo gdje ljubav počinje (1989)).
Sledil je prvi vrhunec koncerta. Prihod ‘Dirlije’, ki nas je vrnila v čase prvenca, hkrati pa povečala obrate koncerta. Kot zanimivost lahko omenimo tudi, da je šlo za edino pesem z repertoarja, kjer je Žera zapustil mikrofon in za kratek čas prevzel klaviature; svoje izvorno mesto v skupini. Naslednja je bila na vrsti ‘Tugo nesrečo’ (z Za sve ove godine (1987)), ena od pesmi, ki jih je med pripravo bendovega drugega studijskega albuma in pred usodno prometno nesrečo ustvaril prvotni pevec Dražen Ričl. Predstavljanje drugega albuma, ki zaradi napisanega ni bil deležen nobene promocije, je nadaljevala ‘Ako, ako’. Sledila je nekoliko bolj vesela ‘To mi radi’ (s Tamo gdje ljubav počinje (1989)), njej pa ‘Nekako s proljeća’. Pesem z istoimenskega albuma iz leta 1991, ki jo je skupina izvorno odigrala s pokojnim Kemalom Montenom, in mu jo med nastopom tudi posvetila. Na repertoarju se je prav tako znašla zimzelena ‘Da nije ljubavi’ z istega albuma, za njo pa še, kot nalašč za obalni bar, ‘Malo ćemo da se kupamo’ (s Sanjati (1988)).
Foto: Nejc Zupančič
Sprehajanje po predvojnem delu bendove kariere je za kratek čas prekinil ‘Vjetar’ (s Svijet je lopta šarena (1997)), kateremu so sledile nesmrtna ‘Bella ciao’, ‘Moje najmilije’ in ‘Da znaš da me boliš’ ter vrnitev v čase albuma Nekako s proljeća (1991). Svoje mesto na programu je našla tudi novejša ‘Jazz ba’ z Volim te (2009), za njo pa ‘Ima nešto od srca do srca’ (s Sanjati (1988)), ‘Uzmi me kad hoćeš ti’ (z Za sve ove godine (1987)), ‘Zovu nas ulice’ (s Sanjati (1988)), ‘Nema više vremena’ (z Za sve ove godine (1987)) in povojna klasika ‘Stižu me sjećanja’ (s Svijet je lopta šarena (1997))
Mladostniška klasika ‘Mojca, Mojca’ s provokativnega prvenca, s katero je skupina začela svojo dolgoletno vez s slovensko publiko, je naše druženje prevesila v zadnjo in za marsikoga najboljšo četrtino. Sprva smo bili namreč deležni ‘Bacila je sve niz rijeku’, še enega poklona avtorju pesmi in bendovemu prijatelju Montenu, potem pa še ‘Tvoga srca vrata’ (s Sve što sanjam (2000)) in eksplozivnega trojca ‘Ne dam da ovaj osjećaj ode’ ,‘Tuga, ti i ja’ in ‘Tamo gdje ljubav počinje’ (vse s Tamo gdje ljubav počinje (1989)). Ko se na programu pojavi predstavitev članov skupine, veš, da je slovo zares blizu, saj smo do konca večera lahko slišali še ‘Grade moj’ (z Nocturno (2018)) in ‘Minko’ (s Crvena Jabuka/2016).
Kdor benda ne vidi v živo …
Na prvi koncert skupine se ponavadi človek odpravi brez posebnih pričakovanj, morda celo s skepso, a strahovi so se že ob prvi pesmi izkazali za povsem zgrešene. Slabi posnetki z Youtuba na žalost ne odražajo vseh elementov, ki jih doživi obiskovalec koncerta v živo. Jasno, Žerić v svojih skorajšnjih 61-ih letih ne zveni, niti ne more zveneti kot na začetku svoje glasbene poti, a vsakršno pomanjkljivost dopolni s stvarmi, kot so karizma, mladosten odnos do življenja, iskrenost, hvaležnost in sam stik s publiko. Lastnosti, ki jih Dražen več kot očitno premore in katere se med nastopom še kako občutijo. Prav tako moramo na tem mestu omeniti preostalo glasbeno zasedbo, Daria Duvnjaka na kitari, Stjepana Šarića na klaviaturah in spremljevalnih vokalih, Krešimirja Kaštelana na basu in Adriana Borića na bobnih, ki je pred leti deloval tudi v Jelusićevih Animal Drive. Odlično uigrani glasbeni stroj pričara suvereno glasbeno podlago in poskrbi za visoko energijo tekom celotnega koncerta.
Na kratko, zasedba nam je (v kombinaciji z napisanim) v malo več kot dveh urah pripravila zavidljivo dober pregled svojega 40-letnega obstoja, ki do zdaj zajema 19 polnokrvnih studijskih albumov. Impresivno število, ki ga bend na vsake 2 do 3 leta še vedno pridno dopolnjuje. Po eni strani pohvalno, po drugi strani verjetno tudi naporno, kajti dvourni program dovoljuje le omejeno število skladb, po tretji strani pa predstavlja slednje tudi priročen izgovor za vnovično druženje, saj nikoli ne vemo, kaj vse bomo lahko slišali. Eden takšnih nastopov se bo zgodil tudi v ljubljanskih Križankah, kjer se bo bend ustavil 13. septembra (vstopnice).
Besedilo: Nejc Zupančič & Patricija Ostrožnik Zupančič
Foto: Nejc Zupančič