Tokratni koncertopis bi lahko posvetil že sami slovaški prestolnici Bratislavi, njihovi odlični kulinariki in občutku bratske povezanosti s Slovaki, ki je nastala med mojim bivanjem pri njih. A pustimo kulinarične in ostale recenzije za kdaj drugič, saj si že sama prisotnost Nightwishev v tem očarljivem mestu zasluži vso našo pozornosti.
Ker je bilo o zasedbi sami zapisanega že dovolj, bom v nadaljevanju le na kratko povzel njihovo polpreteklo zgodovino. Povedano drugače, zasedba se po seriji manj uspešnih plošč, vmesni neposrečeni menjavi vokalistk in še nekaterih drugih podvigih, kot je na primer snemanje filma, znova vzpenja na vrh, ki so ga dosegli pred leti.
Tri leta po izidu plošče Endless Forms Most Beautiful (2015) je zasedba na trg poslala nov izdelek, kompilacijo Decades (TUKAJ si lahko preberete naše mnenje o izdelku). Kot to nakazuje že njegovo ime, gre za presek bendovih najpomembnejših skladb, ki so bile izdane med letoma 1996 in 2015. Almanah je nastal po izboru idejnega očeta zasedbe Tuomasa Holopainena, izdan pa je bil 9. marca letos, sočasno z začetkom istoimenske turneje Decades: World Tour 2018.
Po nekaj več kot osmih mesecih potepanja širom sveta se je zasedba ustavila tudi pri naših severnih bratih, kjer so v družbi zasedbe Beast In Black pretresli bratislavsko Incheba Expo-Aréno.
Naša edicija »največjega šova na Zemlji« se je začela nekaj po devetnajsti uri, ko so na oder stopili finski power metalci Beast In Black, uradni odpiralci evropskega dela Decades: World Tour 2018 turneje.
Zasedba nam je v sklopu svojega, slabih 50-minutnega koncerta predstavila material z leta 2017 izdanega prvenca Berserker, s čimer je z odliko pripravila teren za zvezde večera. Pohvale tudi na račun dostopnosti benda, ki se je tudi več kot uro po zaključku celotnega dogodka še vedno zadrževal ob svoji stojnici in se družil z oboževalci.
Po krajšem predahu, ki je spremljal pripravo odra, je napočil čas za Nightwish. Svarečim, že skoraj orwellovskim opozorilom, da naj se vsaj za ta večer odpovemo digitalnemu suženjstvu, v katerega so nas ujeli pametni telefoni in podobne naprave, je sledil instrumentalni uvod, naslovljen ‘Swanheart’, kjer nam je Troy Donockley brezsramno pokazal, kako dobro igra flavto in dude.
Sprehodu po keltskih prostranstvih je sledila ‘Dark Chest of Wonders’, njej pa ena bendovih glavnih uspešnic ‘Wish I Had An Angel’, ki je zaradi svoje popularnosti poskrbela za dvig vzdušja na prizorišču. Čeprav se je s trojico ’10th Man Down’, ‘Come Cover Me’ in ‘Gethsemane’ bend vrnil k svojim začetkom, skladbe niso zvenele prav nič zastarelo, saj jih je samosvoja izvedba pevke Floor Jansen predstavila v povsem novi luči.
V nadaljevanju je napočil čas tudi za ‘Elan’, skladbo, v kateri je sprememba bendovega sloga po prihodu pevke Jansen najbolj razvidna. Po nekoliko hitrejši ‘Sacrament of Wilderness’ je znova napočil čas za nekaj umirjenega, za ‘Dead Boy`s Poem’, ki ji je Floor s svojim izjemnim občutkom za petje balad vdahnila nežno čarobnost.
Tradicionalna ‘Elvenjig’ je inštrumentalna priredba, ki jo skupina izvaja na turneji Decades pred skladbo ‘Elevenpath’. Pričujoče občinstvo je tako lahko uživalo v inštrumentalni popolnosti izvedbe, po kateri se Nightwish še posebej odlikujejo. V nadaljevanju smo lahko slišali tudi ‘I Want My Tears Back’, pri kateri je pevka poskakovala po odru, brez da bi ji zmanjkalo moči za petje, in veličastno ‘Last Ride of the Day’.
Čeprav je ‘The Carpanter’ skladba, ki v studijskem formatu ne pride do izraza, izpade slednja v živo kot dovršena viža, še posebej v delu dvoglasja s Troyjem Donockleyjem. Naslednji na seznamu sta bili ‘The Kinslayer’ in ‘Devil & The Deep Dark Ocean’, zopet odigrani z izjemno energijo in vokalno močjo.
Posebnega navdušenja je bila deležna tudi ‘Nemo’. Zakaj, lahko samo ugibate. S ‘Slaying The Dreamer’ nam je band pokazal tudi svojo težkometalsko plat, ki jo je publika pospremila z množičnim »headbanganjem«.
Začetek konca je napovedala ‘The Greatest Show on Earth’, ki s svojo razgibanostjo in pirotehnično spremljavo potrdila uvodno tezo: Nightwish se vračajo. Koncert je zaključila še ena mojstrovina ‘Ghost Love Score’, pri kateri nam je pevka Floor Jansen znova pokazala vso svojo vokalno magijo.
Po slišanem lahko navedem nekaj subjektivnih lastnosti »ne več tako finske« zasedbe. Vetrova onkraj nacionalnega, imenovana Troy Donockley in Floor Jansen, sta v finsko zasedbo vnesla nekaj svežega irskega in nizozemskega piša. Jedro in motor vsega skupaj pa je še vedno Tuomas Holopainen, ki se niti ne trudi skriti svoje navdušenosti nad Disneyjevo produkcijo. Že ob pogledu na njegove klaviature je jasno, da ga je lovkasti Holandec iz Piratov s Karibov več kot očaral. Tudi megalomanskost nekaterih skladb, kot sta na primer zadnji dve s koncertnega repertoarja, s prstom več kot očitno kaže na njegovega vzornika iz mladosti, Axla Rosea.
Še ena misel, ki se mi poraja, pa je podcenjenost, katera spremlja basista in kitarista Marca Hietalo. Zavidljivi glasbeni prijemi in glasbenikov glas sta le dve komponenti, o katerih bi lahko razpravljali na dolgo in široko.
Poleg vsega velja izpostaviti tudi odlične odnose, ki spremljajo trenutno postavo Nightwish. Tako pristnega nazdravljanja z vinom in zabavanja s publiko človek res ne vidi vsak dan. Nightwish, do naslednjič (upam, da na prestolu)!
