NIGHTWISH: ‘Decades’ (2018)

FOTO: Google

Finski simfonični metalci Nightwish so po treh letih studijskega premora na trg poslali novi izdelek, kompilacijo Decades. Kot to nakazuje že ime izdelka, gre za presek bendovih najpomembnejših skladb, ki so bile izdane med letoma 1996 in 2015. Almanah je nastal po izbiri idejnega očeta zasedbe Tuomasa Holopainena in je bil izdan 9. marca letos, sočasno z začetkom istoimenske turneje.

Megalomansko razkazovanje mišic

Stran A odpira ‘The Greatest Show on Earth’, ki je prvotno izšla na bendovi zadnji plošči Endless Forms Most Beautiful (2015). Čeprav se zdi slednja nekoliko predolga, morda celo megalomanska, kot nekakšno razkazovanje mišic, slednja ne vsebuje niti ene odvečne sekunde. Kopica miniaturnih melodij, številnih zvočnih učinkov, ki v kombinaciji s Floorinim glasom tvorijo koherentno in kvalitetno celoto.

Stran B prve plošče začenja ‘Elan’, ki nadaljuje sprehod po zvočni pokrajini bendovega zadnjega albuma. Prihod pevke Floor Jansen je več kot opazno vplival tudi na smer zasedbinega ustvarjanja, saj se je le-ta z zadnjim albumom približala tudi nekoliko »manj metalski« publiki. Če sta prvi dve skladbi brez težav obranili naziva »nightwishovskih klasik«, to ne velja za ‘My Walden’. Nepotrebno polnilo bi brez težav zamenjali s težjo ‘Yours Is An Empty Hope’, ki prihaja z istega albuma.

‘Storytime’ prihaja z bendove konceptualne plošče Imaginaerum (2011), za katerega je zasedba posnela tudi istoimenski film. Poklon obdobju, ko je v bendu pela Anette Olzon, nadaljuje ‘I Want My Tears Back’. Sindroma »klasika-menjava« očitno še ni konec, saj bi Tuomas lahko tudi tokrat uporabil drugo skladbo. Sem edini, ki bi namesto zadnje raje slišal ‘Last Ride Of The Day’?

Stran B zaključi ‘Amaranth’, s katero zasedba načne še eno poglavje svoje zgodovine.

Časom albuma Dark Passion Play (2007) je posvečen tudi začetek druge plošče. Bistvo albuma, ujeto v dveh skladbah, sploh z ‘The Poet And Pendulum’, za katero Tuomas še danes trdi, da gre za stvaritev, ki najbolje zajame bistvo njegove osebnosti.

Dvojec ‘Nemo’ in ‘Wish I Had an Angel’ zaključuje stran C. Če slednjemu dodate še ‘Ghost Love Score’ se pred vami oblikuje vrhunec plošče Once (2004), hkrati pa tudi esenca Nightwish, točka začetka za vsakega, ki se želi poglobiti v katalog zasedbe. Morda tudi odlična priložnost za obnovitev znanja, če je to sploh potrebno?

Ploščo nadaljujeta ‘Slaying The Dreamer’ in ‘End of All Hope’, stvaritvi iz časov Century Child (2002), ko se je zasedbi pridružil basist Marco Hietala in ere, v kateri je bend na svojem albumu prvič uporabil orkester. Poleg plošče Once (2004) neizpodbiten vrhunec Tarjine dobe.

Prvo polovico druge plošče zaključuje 10th Man Down’, ki je še ena izmed tistih, katere bi lahko zasedba nadomestila. Morda s priredbo ‘Over the Hills and Far Away’, ki jo je prvotno izvajal Gary Moore. Čeprav skladba ni avtorska in bi bend zaradi tega beležil dodatne stroške, gre za boljši izdelek.

Tretjo ploščo almanaha odpira ‘The Kinslayer’, skladba z bendovega tretjega albuma Wishmaster (2000). Čeprav označuje Tuomas slednjega za najmanj osebni album iz zasedbinega kataloga, vsebuje zadnji tudi »mamo vseh zasedbnih skladb« ‘Dead Boy’s Poem’, motivi katere so se v različnih variacijah pojavljali tudi na naslednjih albumih.

‘Gethsemane’ nadaljuje ploščo, hkrati pa se z njo začne še eno obdobje zasedbine zgodovine. Časi plošče Oceanborn (1998), s katero je le-ta doživela mednarodni preboj.

Violine, violine, in še več violin

Stran E bendove kompilacije zaključuje Devil & the Deep Dark Ocean’, tako kot njena predhodnica, še ena z violinami prepojena skladba. Če povzamem odgovor Tuomasa Holopainena za Kerrang! iz leta 2008: »Med snemanjem Oceanborn smo bili pravi amaterji, saj smo še iskali. Če sem povsem odkrit, takrat nismo točno vedeli, kaj počnemo. Veliko je bilo eksperimentiranja. Takrat smo v studio pripeljali tudi godalni trio, ki je bil zanič, čigar zvoku smo dodali še nove violine, ki smo jih nato popestrili s še eno plastjo violin.«

Zadnjo stran izdelka začenja ‘Sacrament Of Wilderness’, še en spomenik časom plošče Oceanborn (1998), ki ne odstopa od svojih sorojenk. ‘Sleeping Sun’ nadaljuje promoviranje drugega albuma. Morda še zanimivost, skladba je bila originalno izdana na albumovem ponatisu iz leta 1999 in na še nekaterih drugih promocijskih izdajah iz tistega časa.

Ploščo nadaljujeta ‘Elvenpath’ in ‘The Carpenter’, ki sta prvotno izšli na bendovem prvencu Angels Fall First (1997). Zanimiva vpogleda v čase, ko so Nightwish šele postajali Nightwish.

Stran F zaključuje delovna različica ‘Nightwish’, skladbe po kateri se je zasedba tudi poimenovala.

S kompilacijo Decades je zasedba Nightwish oblikovala odličen pregled svoje dosedanje glasbene kariere. Kajti almanah ne vsebuje zgolj uspešnic, temveč tudi kopico manj znanih stvaritev, ki skupaj tvorijo več kot odlično izhodišče za nove poslušalce ali za tiste, kateri zasedbo poslušajo nekoliko manj aktivno.

Pohvaliti velja tudi spremljajoči slikovni material, saj slednji več kot odlično dopolnjuje izbrane skladbe.

Ne pozabite

Nightwish se bodo v sklopu turneje Decades: World Tour 2018 ustavili tudi v središču Bratislave, v Incheba Areni, kamor prihajajo 13. novembra (več TUKAJ).

Namig za poslušanje

Tokrat se podajamo v leto 1995, ki je bilo, vsaj z vidika domače rock glasbe, zelo plodno. Po dolgoletni odsotnosti se je s Takoj se dava dol vrnila Pomaranča, istega leta je s svojim obstojem začela Siddharta, Big Foot Mama pa so takrat izdali svoj prvenec Nova pravila.

Poleg navedenih je glasbena scena pridobila še enega igralca, zasedbo Requiem, ki je takrat izdala svoj prvenec MCMXCV, X.

Gre pri plošči za enkratni uspeh, ki ga zasedba kljub več solidnim nadaljevanjem ni nikoli ponovila, ali za začetek zgodbe o uspehu, katera je na koncu zaradi notranjih trenj implodirala, se sesedla sama vase?