Še tako dobra imitacija je na koncu dneva v najboljšem primeru še vedno samo imitacija prave, legendarne, ikonske rokerske skupine Guns N’Roses. Ampak ker je njihova glasba tako dobra in klasična, jim včasih lahko oprostimo. Če so dobri v svojem poslu. Težava je v tem, da samooklicani edini pravi GNR tribute band preprosto ni na nivoju, da bi igral takšne melodike, zvočne steze in kitarske riffe. Ne verjamem, da jih je kakorkoli podprl legendarni Axl Rose, ampak kdo ve, morda pa so res kdaj nastopali z originalnimi člani.
Mogoče je k slabši koncertni izkušnji pripomogel še slabši začetek, predskupina Surreal Panther (tribute to Steel Panther), ki je daleč od dni slave, ki so jo njihovi idoli morda uživali v začetku novega tisočletja, čeprav so avtorsko glasbo začeli ustvarjati šele leta kasneje. Ameriški kvazi komediantski band iz Los Angelesa, Kalifornije, ki naj bi bil poznan po svojih duhovitih besedil in sproščenem nastopu. No, vse skupaj je izpadlo zelo klavrno. Postarani, zapuščeni, neduhoviti. Med skladbami pa se nenehno obmetavajo s straniščnim humorjem ali pa tragično neuspešno osvajajo dekleta. Njihova glasba je slaba kopija glam metal glasbe iz 80. let prejšnjega stoletja. Kot bi gledal kopijo kopije. Prej žalostno kot smešno.
Čakalo se je, da izprane verzije resnično talentiranih glasbenikov, katerih zapuščino izkoriščajo, zapustijo oder. Da pozdravimo ne preveč unikatno oblečenega “Axla”, da se zadere “Do you know where the fuck you are?!” Ob 30-letnici izdaje plošče ‘GNR Lies’ so se po desetih letih vrnili k nam, s seboj pa prinesli tako stare hite kot novejši material. Niso pozabili na »Paradise City«, »Welcome to the Jungle«, »Sweet Child o’ Mine«, »Live and Let Die«, »Don’t Cry«, »You Could Be Mine« in mnoge druge. Zaigrali so celo kakšno novejšo, kot je “Shackler’s Revenge” ali pa stranski projekt Duffa od Misfits z naslovom “Attitude”. Celo “Shadow of Your Love” se je znašla med odigranimi. Vse dobro, toda ob napolnjeni dvorani Cvetličarne, ki je norela za starimi klasikami in namenoma pozabljala, da skupina na odru poleg Slashovega klobuka prav nič ne spominja na staroselce, ki še danes rušijo po svetu, se je v meni vzbudila želja, da bi raje poslušal albume ali pa si ogledal koncert prek spleta.
Raje bi slišal Axlov posneti glas, ki ga je frontman recimo da solidne tribute skupine zadel le na vsake toliko. Slashova kitara je pravilno zadonela le vsako drugo skladbo, pa še to če morda na srečo treznejših poslušalcev ni bilo kakšnega težjega solo vložka. Prehodi, neuigrani bobni in akordi, ki so uhajali nadzoru; neritmičnost in zgrešeni toni so bili resnični zvezdniki večera. Večina jim je napake oprostila, ker so to pač Guns N’Roses! No, skušajo biti. Soliden ponaredek, ki služi na račun dobre glasbe drugih. Mogoče so bili uspešni nekoč, a sedaj so drugi časi. Mogoče imajo kilometrino, toda vsak avto se enkrat ustavi. Sicer pa dober opomnik, kako resnično izjemni so bili stari GNR. Vsaj nekaj.
