DRUŠTVO MRTVIH PESNIKOV: ‘Smo nekakšni retro hipsterji’

Fotografija albuma 'Astronavt' glasbene skupine Društvo mrtvih pesnikov, DMP (Foto: Borut Peterlin)

Band pod istim – po filmu navdahnjenim – imenom deluje od septembra 1990, in je do danes izdal šest studijskih albumov: ‘Iskanje’ (ZKP RTVS, 1993), ‘Opus II’ (DMP, 1996), ‘Neki rabm, da te ne pozabm’ (Helidon, 1998), ‘20:00′ (Nika, 2000), ‘Vojna in mir’ (Menart Records, 2008), ‘Krog’ (ZKP RTVS, 2010) ter dvojni album največjih uspešnic ‘25′ (DMP, 2015) ob 25-letnici delovanja. ‘Astronavt’, ki uradno izide 14. novembra 2018, je konceptualni album, ki raziskuje minljivost življenja na zemlji ter izgubljenost človeka v vesolju.Smo res sami v vesolju ali je še kdo tam zunaj?” se sprašujejo DMP in preroško napovedujejo pohod človeka v neskončnost medzvezdja. Vsak se kdaj počuti kot astronavt, izgubljen v svojem, lastnem vesolju. Za pogovor se  mi je pridružil pevec in kitarist Alan Vitezič.

ROCKER.SI: Pred kratkim ste končali s snemanjem albuma ‘Astronavt’. Je vse potekalo tako, kot ste si zamislili?

ALAN VITEZIČ: Snemanje albuma ni ravno naporno, ampak je za glasbenika užitek, je pa res, da če si avtor pesmi, te vseskozi žgečka v trebuhu, če bodo skladbe izpadle tako, kot si si zamislil. Pri albumu Avstronavt so vse ideje, ki so nastale v studiu, realizirane izjemno dobro.

ROCKER.SI: Z vsakim novim albumom nastane novo poglavje, ampak tukaj pa zares lahko govorimo o odstopanju.

ALAN VITEZIČ: Mi smo staroselci (smeh). Z glasbo se ukvarjamo že trideset let, tako da smo že dolgo na sceni. Leta 1988 smo ustanovili prvo skupino in takrat smo igrali še priredbe, kasneje od leta 1990 naprej pa smo začeli z originalnimi skladbami pod imenom Društvo mrtvih pesnikov. Z odraščanjem se glasba, ki jo želim ustvarjati, spreminja, zato je vsakič, ko stopim v studio, odprta knjiga in novo obdobje. In pri nas je res tako, naslov prvega albuma je bil ‘Iskanje’, skladbe pa so bile zelo melanholične, saj smo se spogledovali z U2 in Dire Straits ter podobnimi. Potem sem se v ustvarjalni proces vključil še jaz in smo imeli dva avtorja, zaradi česar je bilo nekaj albumov stilsko zelo različnih. Nekje po albumu ’20:00′, ko je prvi pevec zapustil band, smo šli stopničko višje, kar pomeni, da smo iz zabavnih glasbenih smeri šli v bolj kvalitetne. Temeljili smo na dobrih slovenskih tekstih. To se je izkristaliziralo na albumu ‘Vojna in mir’. Delali smo ga štiri leta in pol, ampak to je bil nekakšen naš drugi začetek. Vsa ta nadaljevanje – vključno z ‘Astronavtom’ – so drugo obdobje skupine.

ROCKER.SI: Od kje sedaj navdih za “veliko vrnitev” in bi zase sploh rekli, da ste se »vrnili«? Od leta 2010 nekako ni bilo odmevnejšega glasbenega ustvarjanja v skupini.

ALAN VITEZIČ: Leta 2010 smo izdali album ‘Krog’, kjer smo starejše skladbe obdelali na nov način, kako bi zvenele danes, dodali pa smo še tri čisto nove skladbe. Recimo skladba ‘Nebo nad Berlinom’, katere zanimivost je, da je bila spisana dobesedno v letalu. Glasba sem napisal že prej in med poletom v Berlin sem skozi okno nad oblaki zagledal sonce, zato sem vzel Ikea katalog in na zadnji strani v uri napisal besedilo o tem, kako je, če se dva iz različnih krajev srečata v nekem tretjem mestu. Imata samo vikend, nato pa morata naprej vsak svojo pot. Tekst je bil navezava na film Nebo nad Berlinom, omenil pa sem ga zato, ker poslušalci, ki sedaj odkrivajo našo glasbo, najbolj povzdigujejo ravno to skladbo.

Vsak album je velika vrnitev (smeh). Za skupino je to velika vrnitev, ker je to projekt, ki smo ga delali kar nekaj časa. Smo v zrelih letih, in če imaš v študentskih letih veliko več prostega časa, imaš danes veliko drugih faktorjev, ki so okoli nas. Eden od takšnih je bila izguba Katarine Avbar, sopotnice Petra Dekleve, zato nismo pritiskali, da bi pod nujno hitro končali album. Stvar nas je močno zaznamovala, zato ta album posvečamo Katarini Avbar.

ROCKER.SI: Skladba ‘Astronavt’, ki naznanja album, je izjemna, kot je izjemen tudi celoten spekter skladb. Eden boljših produktov slovenskega glasbe. Kje ste odkrili ta avstronavtski zvok?

ALAN VITEZIČ: Ko prideš v neka leta, začneš razmišljati o tem, da ne gre vedno vse navzgor. Vse ima svoj začetek in konec, zato v tem trenutku pomisliš, da je nekaj preprosto potrebno storiti. Jaz sem tukaj in zdaj. Potrebno je živeti v tem času. Astronavt je bila iztočnica in vprašanje, če smo dokončno zavozili našo Zemljo in moramo iskati svoj drug planet. Hkrati pa je prispodoba, da je človek kot sam izgubljen na Zemlji. Včasih se ti zdi, da te nihče ne razume in da si astronavt, ki lebdi v svojem vesolju. Obdobje, v katerem sem pisal pesmi, me je pripeljalo do tega, da je veliko skladb nastalo iz občutka izgubljenosti in minljivosti. Spraševal sem se, če smo sami v vesolju. Na začetku nismo želeli ustvariti konceptualni album, ampak je stvar nastala spontano, zato smo prevzeli tudi celotno podobo astronavta.

ROCKER.SI: Koliko so se spremenile skladbe, ko ste enkrat prišli v studio?

ALAN VITEZIČ: Običajno se posname demo posnetke, ampak nisem avtor, ki bi druge stilsko silil v prav določeno smer, ki sem si jo sam zamislil. Jaz sem idejo predstavil na kitari, nato pa smo skupaj poiskali najboljši koncept, da melodija in besedilo prideta do izraza. Končali smo v najrazličnejših žanrih, ko pa poslušaš album, zveni kot zaključena celota. S Petrom Deklevo sva pred dvema dnevoma album poslušala v avtomobilu in ugotovila, da pri nas trenutno ni druge skupine, ki bi igrala podobno glasbo. Peter je izjemen človek in glasbenik, na odru imeti ga pa je nekaj najboljšega, kar se ti lahko zgodi.

ROCKER.SI: Z vami je že kar nekaj let. Kako ste ga zvabili v svoje vrste?

ALAN VITEZIČ: Od leta 2010, ko je skupino zapustil prejšnji kitarist. Razmišljali o smo o zamenjavi in nemudoma pomislili nanj, saj ni tipičen solo kitarist, je pa izvrsten na harmoniji. Takrat je bil na Japonskem, zato smo mu poslali elektronsko sporočilo: ‘Bi bil član DMP?’ Samo to (smeh). In odgovoril je: ‘Ja.’ (smeh). Vrnil se je šele čez mesec dni (smeh). Res smo dobri prijatelji, ta osebni odnos pa se odraža tudi v glasbi. Imava podobne ideje in z lahkoto sodelujeva, zato smo ga uporabili. Poskrbel je za vse.

ROCKER.SI: Kako si se spoprijel z vlogo ustvarjanja albuma? Kaj nas čaka na novi plošči?

ALAN VITEZIČ: Stilsko je album verjetno malce drugačen, kot ste vajeni. Odpre s skladbo ‘Hello’, ki načne temo plošče in jo zaključi s pesmijo ‘Od zibelke do groba’, ki govori o tem, da delajmo in uživajmo tukaj in zdaj, ker ta grob je lahko zelo blizu. ‘Filozof’ pa je naš nekakšen epilog.

ROCKER.SI: Se kakšna skladba ni uvrstila v ožji izbor?

ALAN VITEZIČ: Imamo skladbo, ki smo jo posneli, a se ni uvrstila na album. Želel sem si napisati skladbo, ki bo svetovna uspešnica, zato sem naredil zanimivo, dinamično skladbo, pri kateri sem uporabil samo besede, ki dobro zvenijo. Prav iskal sem besede, ki imajo dober zven. V angleščini skladba funkcionira odlično, ampak ker smo želeli slovenski album, smo se počutili, da bi preveč izstopala. Slovenski tekst preprosto ni sodil na melodijo, zato smo jo izpustili.

ROCKER.SI: Bomo skladbo lahko slišali v bližnji prihodnosti?

ALAN VITEZIČ: Seveda, samo žal mi je, da sem generacija angleško govorečih, ki nima najboljše izgovarjave (smeh). Angleška pesem bi bila tujek na albumu, ampak sedaj sledijo novi poskusi. Mogoče se znajde na »deluxe« različici albuma (smeh).

ROCKER.SI: Imeli ste že nekaj koncertov. Kakšen je bil odziv na novo glasbo? Kako se spopadate s stalno bitko med novim in starim, poznanim materialom. Kot glasbenik moraš gledati naprej.

ALAN VITEZIČ: Pripravili smo devet skladb z novega albuma, ki smo jih zaigrali na začetku in zaporedoma. Šele nato smo odigrali starejši material. Moram reči, da ni bilo nobene razlike. Ljudje so peli. V Mariboru so peli zraven, bili navdušeni in užival. V Ajdovščini pa je bilo še lepše zaradi mlajšega občinstva. V skupini smo se šalili, da smo »retro hipsterji« (smeh), ker nas poslušajo tako mladi kot starejši. Nekateri nas odkrivajo ponovno. V glasbenem stilu smo sodobni in se ne držimo ustaljenih praks. Je zanimivo in je novo, skladbe pa so dovolj spevne, da publika poje z nami.

ROCKER.SI: Album je intimen, osebnoizpoveden, drugače pa univerzalen, splošen in za vsakogar. Kakšna je dinamika na odru?

ALAN VITEZIČ: Imamo skupino odličnih glasbenikov, zato so mnogi poslušalci presenečeni nad tem, kako dobro zvenimo. Vseeno je za nami trideset let izkušenj. Na odru se počutimo odlično in očitno ta energija gre tudi pod oder. Ne ostanemo pri albumski izvedbi, ampak si privoščimo glasbene »izlete«. Sploh naš kitarist Peter Dekleva na odru po tleh meče kitaro, igra za vratom, »šraufa« efekte (smeh). Vsakič, kot igramo, se počutimo dvajset let mlajše.

ROCKER.SI: Kaj je to “fenomen Novega Mesta”?

ALAN VITEZIČ: Veliko ljudi govori o tem, koliko novih skupin izhaja iz Novega Mesta in vsaka ima neko svojo zgodbo. Ni skupine, ki bi prišla iz Novega Mesta in bi bila plastična. Vsak ima hrbtenico. Novomeščani smo to jesen izdali kar štiri albume; Dan D, MRFY in Generator. To je odlično. Ne vem, kaj se dogaja (smeh). Imamo zaledje v smislu studia, zato imamo možnost ustvarjanja. Podpiramo se in sodelujemo, imamo bogato glasbeno zgodovino in nismo »komolčarji« (smeh). Boriti se moramo za uspeh.

ROCKER.SI: Bomo še kdaj videli “astronavta”?

ALAN VITEZIČ: Nadaljevali bomo s tem konceptom, ker deluje. ‘Astronavt’ je bil prvi videospot, sedaj pa ‘Padalo za strah’, ki je bil posnet v Belgiji in na Nizozemske in je sestavljen iz raznih prizorov, v katerih astronavt odkriva Zemljo. Ta zgodba bo šla tudi v naslednje videospote. Imamo izdelek, ki je celosten. Sedaj me vsak naslovi: ‘Kje si astronavt?!’ (smeh). Prijatelji in tisti, ki jih vidim prvič.

ROCKER.SI: Dobra glasba zdrži. Bomo čez dvajset let na radiu še vedno poslušali DMP?

ALAN VITEZIČ: Mogoče ne na radiu, nekje pa sigurno bomo. Mogoče v vesolju (smeh).