Otvoritev letošnje sezone intervjujev se je zgodila v Ljubljani, kjer sem se srečal s pevcem hrvaških punkerjev Brkovi. Shamso 69 (Vedran Pehar) se je namreč ta čas mudil na promociji prihajajočega koncerta v čast bendovi 20-letnici, ki se bo zgodil februarja v Cvetličarni (vstopnice). Čeprav se sam žanrsko težko opredeljujem, saj s svojim okusom pokrivam obsežen glasbeni spekter, punk ni nekaj, kar bi se pogosto znašlo na mojem predvajalniku. Pa ne da ga ne bi maral, samo v mojem delu vesolja prevladujejo drugi žanri, zato z izjemo nekaterih klasik, nikoli nisem zares zagrizel vanj.
Priložnost za boljšo seznanitev z zvrstjo je prišla v času priprav na decembrski nastop Jelusick (reportaža; intervju z Dinom Jelusićem) v portoroškem Rock’N’Roll Cirukusu, saj Shamso deluje tudi kot njihov koncertni agent za področje nekdanje Jugoslavije. Med usklajevanjem za pogovor z Dinom je namreč beseda nanesla tudi na njegovo ustvarjanje, Brkove in prihajajoči koncert v Ljubljani, zato sem se z veseljem odzval njegovemu vabilu na pivo.
Po krajšem dogovarjanju sva se s Shamsom odločila za prostore ljubljanske izpostave gostišča Das Ist Valter, saj je imel pevec pred tem še intervju na bližnji Metelkovi. Uvodnemu stisku roke in komentarju, da je tukajšnji prostor precej toplejši, je sledilo naročilo piva in zanimiva debata, ki je ob spoznanju, da nisem predstavnik rumenih medijev postala še bolj sproščena.
Seveda sva morala začeti pri prihajajočem koncertu v čast bendovemu jubileju: “Prvič v naši karieri bomo praznovali kakšno obletnico, saj se 10- in 15-letnici nismo posebej posvečali. 20 let obstoja bomo slavili skozi vse leto. Osredotočili se bomo predvsem na samostojne nastope in nekoliko manj na festivale. V Ljubljani bomo oboževalcem ponudili najboljše, tako v smislu dolžine – koncert bo daljši – kot tudi repertoarja, ki bo zajemal celoten čas našega obstoja. Z nastopom se bomo zahvalili našim podpornikom, ki jih imamo pri vas kar nekaj. Tu bi rad izpostavil zlasti Sandija Mavra, ki žal ni več med nami, a nam je nekoč zelo pomagal. Zelo radi obiskujemo Slovenijo, saj se zaradi dolgoletnih prijateljstev tu počutimo kot domači bend.”
Koncerti v čast obletnicam predstavljajo tudi možnost za igranje nekaterih manj znanih skladb, česar pa skupina ne načrtuje: “Vem, da nekateri izvajajo koncerte, kjer igrajo samo “B-strani,” vendar naš koncert ne bo takšen. Imamo med 15 in 20 pesmi, ki jih enostavno moramo izvajati, in še kakšnih 7, ki so del ponudbe, vendar jih ne izvajamo vsak večer. Pri izberi pesmi smo zelo selektivni, saj nekatere delujejo v živo bolje kot druge, čeprav bi si jih nekateri želeli slišati. Dejstvo je, da ne moremo zadovoljiti vseh oboževalcev, zato skušamo loviti nekakšno sredino, poleg tega je tukaj tudi sama dolžina koncerta. En večer preprosto ni dovolj za izvedbo vseh pesmi!”
Punk ostaja brkat tudi po dveh desetletjih, morda je postal še bolj očarljiv: “Počutim se odlično. Lahko bi rekla, da doživljam ene najlepših trenutkov v življenju. Verjetno tudi zaradi članstva v bendu, kjer zares uživam. Živim od glasbe, zato se lahko ukvarjam samo s stvarmi, ki me zanimajo. Tekom kariere se nismo nikomur prodali. Seveda je uspeh relativen, vendar se mi zdi, da smo kot bend prišli do točke, kjer si lahko v kontekstu Balkana privoščimo kakovostno življenje.”
Skupina je lani izdala svoj osmi studijski album ‘Krvava novčanica’ (2023), ki si ga lahko skupaj z ostalimi brezplačno prenesete z njene spletne strani. Sodeč po rezultatih s platforme YouTube je bil ploščin sprejem dober, zato me je zanimalo, kako točne so številke: “Z odzivi smo zadovoljni. Vsi naši albumi so bili dobro sprejeti. Pred kratkim sem na spletu opazil objavo, kjer so iskali skupine, ki niso izdale slabega albuma. Nekdo je omenil nas, kar mi je zelo laskalo. Je pa to vprašanje za publiko. Osebno tudi sam spremljam številke, ki se mi zdijo merodajne, kajti lastna presoja ti lahko hitro ustvari napačne občutke.”
Vsak nov album je vedno deležen (nehvaležnih) primerjav s starejšimi izdelki: “Na novem albumu lahko prvič slišite Alena (Vlajnić, op. p.) in Igorja (Paspalj, op. p.), ki sta v bend prinesla svežo energijo. Zdi se mi tudi, da je ta tudi najkvalitetnejše odigran. Naslednja stvar je albumova zvočna podoba, za katero je poskrbel G-din Bandar iz Novega Sada, h kateremu smo se vrnili po ‘Hormonu sreće’ (2018) in ‘Brkovi su da se vole’ (2020). Zadnje ti težko plastično pojasnim, saj te ni bilo zraven v studiu, a Bandar je zelo zaznamoval album. Seveda ima tudi ‘Novčanica’ dve ali tri pesmi, ki bodo postale stalnice na setlisti, a to ni načrtno. Nisem profesionalni pisec pesmi in bi lahko načrtno ustvarjal hite. Pri meni gre za navdih, za stvari, ki jih doživljam ali slišim od drugih, zlasti zgodbe običajnih ljudi. Pesmi nato pokažem bendu, saj lahko le skupaj poskrbimo, da albumi niso enolični.”
Čeprav klasični format albuma izumira, se oboževalcem Brkov ni treba bati sprememb: “Svoje oboževalce smo navadili na to, da smo albumski bend. Zadeva je postala stvar tradicije. Če bi zdaj spremenili način dela, bi prišlo samo do nepotrebne zmede, saj bi ob novih singlih vsi pričakovali še album. Takšno zanimanje mi je zelo všeč, kajti to pomeni, da še nismo postali nostalgični akt. Opazil sem, da nekateri klasični bendi že vrsto let niso izdali nič novega, pa jih nihče ne vpraša. Za nas to zagotovo ne velja.”
Morda pa gre pri vsem skupaj le za stvar ciklov. V 50-ih letih so bili popularni singli, nato pa so primat nekako prevzeli albumi: “Težko rečem. Kot je rekel Alan Ford, če bi bil jasnoviden, bi bil bogat. Nekateri vzorci se zagotovo ponavljajo. Podobno velja tudi za organizacijo koncertov. Pogovarjal sem se z več organizatorji velikih koncertov, ki so mi povedali, da ima publika zanimive navade. Nekaj časa si želijo samo tujih izvajalcev, nato pa samo domačih. Mislim, da se nam kot bendu s tem ni treba več toliko ukvarjati, saj smo že uveljavljeni, mlajši izvajalci pa morajo nedvomno spremljati tudi to. Nekateri za takšne premike krivijo streaming, kjer lahko za 10 evrov vsak mesec poslušaš neskončne količine glasbe. In to posamezne skladbe, brez kupovanja celih albumov. Sam bi prej rekel, da težava tiči drugje, v banalizaciji glasbe, da ta postaja drugotnega pomena. Veliko bolj je važno, kdo je s kom spal in podobno. Čim več bizarnosti iz svojih življenj serviraš medijem, bolj boš uspešen. Svet postaja vedno večji Jerry Springer show.”
Brkovi so vse svoje albume izdali v samozaložbi, kar se zdi, da se jim je na dolgi rok zelo obrestovalo: “Že od začetka živimo v vzporednem vesolju. Vse počnemo sami. Še več, zdaj je to postalo normalno. Kar nekaj velikanov počne isto, brez plačevanja posrednikov. Sam sebi sem lahko tajnica, isto je s koncerti ali nalaganjem glasbe na splet. Če si danes tehnološko pismen, lahko precej prihraniš. Mi smo imeli srečo, da smo nastali v času začetkov YouTubea. V Jugoslaviji so bile stvari drugačne, saj je par založb obvladovalo celoten trg, ki na račun tega služijo še danes, sploh zaradi nekaterih legend, ki so se premalo brigale za posel.” V sklopu pogovora pripomnim, da so nekateri, kot so bili na primer novosadski Pergament (intervju s kitaristom Stivom) tisti čas tudi sami ustanavljali založniške hiše. Shamso doda: “Res je. Na to sem pozabil. Takrat so bili zelo popularni tudi fanzini, preko kateri smo si dopisovali z ostalimi jugoslovanskimi punkerji. Si izmenjevali kasete in podobno. Šlo je za drugačne čase.”
Zanimiv pogovor o novosadskih legendah Griva (intervju s pevcem Zlatkom Karavlo) in Pergament ter jugoslovanski hard/heavy sceni na sploh se je nadaljeval tudi po koncu rednega dela, ki sva ga zaključila z vabilom na koncert: “Hvala tebi in tvojemu portalu, da ste si vzeli čas. Vabljeni na koncert, ne bo vam žal!”
