O novosadskih hard/heavy rockerjih Griva, ki so v kasnejših letih zajadrali tudi v nekoliko mehkejše vode, je bilo na našem portalu napisanih že precej besed (pregled bendovega kataloga je na voljo TUKAJ, obširen retrospektivni pogovor s pevcem Zlatkom pa TUKAJ). Gre za bend, ki je v domačem in regionalnem okolju začel uživati dokaj veliko priljubljenost, nato pa (tako kot mnogi) zaradi razpada Jugoslavije prenehal z delovanjem. Ker je skupina z izjemo občasnih nastopov v živo bolj ali manj neaktivna, je bilo (poleg domišljije) za pripravo novih, drugačnih vprašanj potrebnega nekoliko več kopanja po prostranstvih svetovnega spleta.
V sklopu oktobrskega obiska Novega Sada sem se v eni od kavarn srečal z bendovim motorjem in pevcem Zlatkom Karavlo, s katerim sva se dotaknila nekaterih manj poznanih dejstev iz Grivine zgodovine.
Omenjena redka aktivnost skupine je predstavljala dobro izhodišče za začetek pogovora: “Griva je bila nek trenutek v času, vendar vse življenje ne moreš biti enako navdušen. Če nas kdo povabi in če je priložnost zanimiva, se radi odzovemo vabilu. Trenutno se posvečam pripravi knjige, kjer bodo zbrani moji verzi. K temu so me nagovarjali že vrsto let, zdaj pa sem se je končno lotil. Stvar nima točnega roka, vendar mislim, da bo to kmalu. Poleg tega že vrsto let delam na solo albumu, za katerega ravno tako ne vem, kdaj bo izšel. Kot glasbenik, verjetno nisem edini, nisem nikoli povsem zadovoljen s posnetim.”
Kritičen odnos do preteklosti ni povezan zgolj s časovno distanco: “Doma nimam nobenega Grivinega albuma. Ne želim jih več slišati. Na njih me moti vse. Preveč sem povezan z njihovim nastankom. V zlatih 80-ih je bila konkurenca zelo močna, zato so nas založbe pogosto preganjale, da so bile stvari posnete pravočasno. To je bilo dvorezno. Po eni strani je to pomenilo, da nismo imeli dovolj časa za celostno uresničitev idej. Po drugi pa tudi manj možnosti za kompliciranje!”
Zlatko se je pred nekaj leti lotil vnovičnega snemanja starega materiala, vendar mu je načrte prekrižala panedmija: “Gre za projekt, ki sem se ga lotil iz veselja. Zadeva je nekje na polovici. Ne zavezujejo me nobeni roki, poleg tega se ne obremenjujem s popularnostjo. V mislih sem imel vinilno izdajo, ki bi izšla v majhni nakladi. Za zbiratelje, vendar je zaradi izbruh pandemije zelo zakompliciral stvari. Tako v smislu tiskanja kot glede samega zanosa. Zdaj bi moral spet začeti znova. Podobno se je zgodilo tudi s kompilacijo in ponatisom DVD-ja [‘GRIVA & Co – live 2002’, op. p.], ki ju je načrtovala založba iz Beograd. Na koncu prideš do točke, ko nehaš planirati, kajti načrti se nikoli ne uresničijo. Imaš le želje, potem pa se zgodi življenje!”
Zgodovina Grive je močno povezana z Divljimi Jagodami: “Z njimi smo še danes v dobrih odnosih. Imeli smo skupno turnejo, Alen [Islamović, op. p.] in Nasko [Budimlić, op. p.] pa sta sodelovala tudi pri nastanku plošč ‘Griva’ (1987) in ‘Što te tata pušta samu’ (1988). Gre za čas, ko so se Jagode ravno končale s svojo epizodo v Londonu, sam pa sem razpustil ekipo s prvih dveh plošč. Alen je takrat nekaj časa živel pri meni v Novem Sadu in pripravljal svoj solo album. Pregovoril me je, da sem začel ustvarjati, kar je bilo sprva mišljeno kot moj solo album. Mišljeno je bilo, da bi produciral album in igral bas, vendar je vmes odšel v Bijelo Dugme. Ker takrat nisem imel benda, je Alen poklical Naska. Ta je vse skupaj posnel v nekaj urah. Sploh ni poznal materiala. Vse skupaj je bilo hkrati snemanje in vaja, zato ima ta album neko posebno avtentičnost. Z Alenom sva sodelovala tudi pri naslednjem albumu, saj nam je zaradi zadolžitev v Bijelo Dugme dovolil, da smo uporabili nekaj materiala z njegove nastajajoče solo plošče.”
Z Bijelo Dugme je povezana tudi ena Grivinih največjih uspešnic ‘Vojvodino što si tako ravna’: “Idejo sem dobil, ko sem slišal ‘Hajdemo u planine’ s ‘Pljuni i zapjevaj moja Jugoslavijo’ (1986), ki mi jo je Alen prinesel pred uradnim izidom. Takrat sem se namreč šalil, da imajo Bosanci planine, o katerih lahko pojejo, pri nas pa je samo ravnina…”
Na Zlatkovo več desetletno glasbeno kariero me je zanimalo, kaj si še želi: “Kot sem že rekel, zelo nerad planiram vnaprej. Mislim, da sem prišel v fazo, ko imam praktično vse. Ideje, izkušnje … A sem prestar za novosti. Če bi zdaj poskušal nekaj novega, bi me zelo težko jemali resno. Zdaj je čas za nove generacije. Delam in ustvarjam, kar mi paše. Živim od svojih idej, kar je velik privilegij.”
Zlatka sem prosil še za končno misel: “Če bi želel pozdraviti vse, bi to trajalo predolgo, saj sem tekom let sodeloval z veliko vrhunskimi glasbeniki. Želim si, da bi se spet lahko družili kot pred vojno, ki je uničila številne kariere. Velikokrat sem rekel, da če ne bi bilo vojne, bi Griva izdala še vsaj deset albumov. Zaradi vojne smo se vsi razšli. Zelo redko se vidimo, če ne bi bilo interneta, bi se še manj. Če sploh.”
