Sreda ni ravno običajen dan za rock zabavo, pa vendar dobra glasba na prijetnem vrtu Kavarne Hiša ob hladni pijači in dobri hrani vedno paše – obisk slednje priporočamo tudi v “nekoncertnem” času. Tokrat so se v Dobu pri Domžalah ustavili na naši sceni že dobro uveljavljeni San Di Ego in pričarali glasbeno poslastico pod zvezdami.
Po dolgem času spet San Di Ego
Eno od presenečenj, ki so spremljala sredin večer, se je zgodil že pred odhodom na koncert. Zavedanje dejstva, da so od mojega zadnjega San Di Ego koncerta minila debela štiri leta. Ali pa zgolj dve, če smo povsem realni, saj pandemskih zaprtij ni planiral nihče. Ne glede na izgovore, da smo v bistvu mlajši, pa čas leti naprej. Zato sta dve leti tako uradno kot mehansko v bistvu štiri. Štiri leta, v katerih smo vsi doživeli marsikaj. Zato ni nič nenavadnega, da je takšna tudi bendova zgodovina. Ko se je že zdelo, da so San Di Ego našli recept tudi za svojo studijsko plat, je udaril virus. Nato je odšel basist Rozman, za njim pa še pevec Škofljanec. A svet se vrti naprej. Po svojih načrtih, na katere nimamo posebnega vpliva.
Zaprtju enih vrat navadno sledi odprtje drugih. Tako je zasedba v svoje vrste sprva sprejela basista Kobala, ki je pred tem deloval v Mary Rose, zatem pa še vokalista Nareksa. Slednji je znan po svojem članstvu v Kobra Rock Show, slišali pa smo ga lahko tudi s kultno Pomarančo. Razumljiva poteza, saj zapolnjevanje praznine, nastale zaradi Sergejevega odhoda, ni mačji kašelj. Gre le za enega najboljših vokalov na tej strani Alp. In ker se v San Di Ego pretežno zanašajo na izvajanje rockovskih zimzelenov, je izbira Nareksa še toliko bolj primerna. Poleg tega se je zasedba z vpeljavo sveže krvi in ustvarjanjem novega materiala elegantno izognila primerjav s preteklostjo.
Čeprav novi skladbi na mojih ušesih lirično nista pustili posebnega vtisa, saj bi bilo bolje, če bi skupina nadaljevala sodelovanje z Zabukovcem, so bila pričakovanja pred koncertom visoka. Kaj vse bomo lahko slišali? Kako bo star material izpadel z novim pevcem? Lahko vam povem, da bend še vedno obvlada svojo obrt. Da ostajajo eni najboljših v svojem poslu. Nepogrešljivi del vsake zabave, saj vam fantje skoraj s kirurško natančnostjo na svojevrsten način servirajo vsako glasbeno željo. Naj bodo to zdaj že tradicionalni Deep Purple in Samantha Fox, ali pa Van Halen, Europe, Alice Cooper, Billy Idol, ABBA ali Led Zeppelin. Morda bi lahko zasedba vanj umestila tudi kakšen pomarančni venček, kajti Nareks je vsaj v mojih knjigah tistega dne svoje dolžnosti opravil presneto dobro. Kljub temu moram priznati, da sem na trenutke pogrešal Škofljančev spontan humor, s katerim je nastopom dajal nekakšen dodaten občutek domačnosti. Po drugi strani pa, ali ni ravno v tem stvar drugačnosti? Da naslednik ne kopira predhodnika?
