Dan po 50-letnici vstopa enot Rdečih Kmerov v prestolnico Kambodže, ki mu je sledila vladavina Pol Pota, smo bili v Ljubljani deležni neprimerljivo prijetnejšega ostanka dobe Titovega socializma. V sklopu letošnje izvedbe Orto Festa je nastopila tudi prenovljena postava Pomaranče, ki jo vse od leta 1979 vodi kleni Mijo Popovič.
Čeprav gre pri bendu za ime, ki ne potrebuje posebne predstavitve, se za trenutek vseeno ustavimo pri Pomarančini polpretekli zgodovini. V mislih imam zadnjih šest let, ki je bilo vse prej kot dolgočasnih. Pomaranča se je tako leta 2019 po dolgem spancu v Laškem ob svoji 40-letnici (reportaža s koncerta) vrnila na koncertne odre, Popovičevo in Herakovo studijsko sodelovanje z Bogunov (recenziji ‘More bijesa’ (2020), ‘Dolazimo u miru’ (2022)) pa sta začela naznanjati tudi to, kar si je želel marsikdo od nas. Konkretno vrnitev enega najpomembnejših domačih bendov. Če ne že studijsko pa vsaj koncertno, a se je vmes (znova) zgodilo življenje. Pandemiji sta sledili smrti basista Heraka in bobnarja Teropšiča, kar je bendove že tako redke dejavnosti postavilo še pod večji vprašaj.
Foto: Vito Stričevič
A dokler bo živ Mijo Popovič, bo živa tudi Pomaranča. Prvo petletko ponovnega delovanja je lani kronal razprodani nastop v Kinu Šiška (koncertopis z bendove 45-letnice), kjer je skupina, v deeppurplovskem žargonu rečeno, nastopila v novi, dopolnjeni in razširjeni Mark IV/V postavi, ki so jo poleg Mija in Matica Nareksa sestavljali še Tilen Hudrap (bas), Matjaž Winkler (bobni), povratnik Tomaž Žontar (klaviature), ki se je v bend vrnil po debelih štirih desetletjih in dodatni kitarist Edi Žorž. Nova posadka je prisotnim zaigrala tudi dolgo pozabljeno in uradno neizdano ‘Vse pesmi kličejo za njo’, ki je kasneje skupaj skupaj z vinilnimi ponatisi prvih dveh albumov in Takoj se dava dol (1995) izšla pri Nika Records.
Čeprav ne bi Pomaranči nihče zameril, da bi svojo kariero zaključila na presneto visoki točki, z nastopom v razprodanem Kinu Šiška, ki je bil tudi posnet, je začetek letošnjega leta razkril, da Mijo še ni rekel zadnje. Železo se namreč kuje, ko je vroče! Na presenečenje mnogih, v prenovljeni Mark VI različici benda, ki jo poleg maestra Popoviča tvorijo še Matic Nareks (vokal), Edi Žorž (kitara), Peter Smrdel (klaviature), Jani Lah (bas), Damjan Paljk (bobni).
O koncertu
Koncert Pomaranče se je v razprodanem Orto Baru začel nekaj pred 21. uro, ko nam je bend serviral trojček s prvenca – ‘Šminka’, ‘Smrkljica’ in ‘Mora’ – in že takoj pokazal, da se je nova ekipa po seriji vaj zelo dobro uigrala. Sledil je preskok k tretji plošči in ‘Naredil je rock’n’roll’, kjer je Matic najprej recitiral uvodni verz, nato pa prešel na svoje klasično petje, ob tem pa še enkrat dokazal, zakaj je legitimna skupna točka obdobij Zlatka Magdaleniča in Borisa Krmaca. Zajeti val je nadaljevala ‘Moli’, kjer nam je Mijo, prezrti junak domače scene, znova navrgel sočen solo in požel glasno odobravanje publike, ki je z Nareksom odpela tudi znan refren.
Seveda bi bil greh, če ne bi slišali tudi ‘Takoj se dava dol’ in ‘Do neba iz pekla’, ki sta nas vrnili v obdobje albuma Takoj se dava dol (1995). Manjkala ni niti obujena ‘Vse pesmi kličejo za njo’, ki v kombinaciji s kasneje izvedeno in ravno tako sveže preoblečeno ‘Peklensko’ (prej demo ‘Ne kliči hudiča na ples’) mikavno naznanja, da bomo po 30 letih morda le dobili nov album. Tudi prenovljena zbirka uradno neizdanega materiala, izvedenega z zdajšnjim nabojem, ki bo na nek način nadaljeval zgodbo s točke po albumu Takoj se dava dol (1995), morda celo iz vmesnega obdobja med njo in Orange III (1985), iz katerega tudi izvirajo neuporabljene ideje, bo več kot dobrodošla. Če so lahko Van Halen z Rothom ustvarili povratniški A Different Kind of Truth (2012), ga lahko tudi Pomaranča!
Set je prav tako ponudil poklon angleškemu albumu Madbringer (1983), s katerega smo slišali ‘Your Eyes Call Me Back to Tokyo’, ‘Release’ in ‘Got To Be’. Redni del se je končal ob 22.00 z ‘Gobo zla’ in vedno aktualnim ‘Soldatom’. V dodatku smo slišali še prej omenjeno ‘Peklensko’, kjer je bil pozornosti deležen tudi klaviaturist Smrdel, ki je dokazal, kako pomemben element zvoka so “peklenske piščali”, in ‘Uniformirance’.
Z včerajšnjim nastopom je Pomaranča dokazala, da je tudi uradno nazaj. Nam dokazala, da nastop v Kinu Šiška ni bil samo enkraten dogodek. Naslednji datum je že napovedan, glede na zgodovinske vezi in odzive pa jih lahko kaj kmalu pričakujemo še na zagrebških in beograjskih odrih, kjer se je Pomarančin preboj tudi dejansko zgodil.
Čeprav bi se tako sam kot verjetno še kdo razveselil kakšne pesmi več, 90-minutni set ni pustil prostora za pritožbe!
Foto: Vito Stričevič