Pomaranča je bend, ki ne potrebuje posebne predstavitve. Gre za izvajalca, ki je na začetku osemdesetih skoval prva domača dolgometražna hard/heavy albuma, se zaradi raznoraznih mahinacij sesul sam vase, se nato vrnil in na koncu pa postal kulten. Nastop ob 40-letnici v Laškem (reportaža s koncerta) in Popovičevo ter Herakovo studijsko sodelovanje z Bogunov (recenziji ‘More bijesa’ (2020), ‘Dolazimo u miru’ (2022)) so začeli naznanjati to, kar si je želel marsikdo od nas. Konkretno vrnitev enega najpomembnejših domačih bendov. Če ne že v studijskem smislu pa vsaj koncertno, a se je vmes (znova) zgodilo življenje. Prišla je pandemija, ki sta jo spremljali še smrti basista Heraka in bobnarja Teropšiča. Dogodki, ki so bendove že tako redke dejavnosti postavili še pod večji vprašaj. A dokler bo živ Mijo Popovič, bo živa tudi Pomaranča. Svetovni splet je na začetku leta razveselila novica, da se bo bend 6.6.2024 v prenovljeni postavi vrnil na oder. V deeppurplovskem žargonu rečeno, v novi, nekakšni dopolnjeni in razširjeni Mark IV postavi, ki jo poleg preostanka postave iz Laškega sestavljajo še Tilen Hudrap (bas), Matjaž Winkler (bobni), povratnik Tomaž Žontar (klaviature; v Pomarančo se je vrnil po debelih štirih desetletjih) in pomožni kitarist Edi Žorž (Madbringer – Pomaranča tribute band).
O koncertu
Metalsteel
Prvi so na oder stopili medvoški Metalsteel, ki letos obeležujejo 25 let obstoja. V dobri uri smo na repertoarju slišali nekatere glavne stvaritve, kot sta ‘Spomenik’ z aktualnega poklona domačim legendam in ‘Forsaken by Gods’. Na repertoarju ni manjkal niti ‘Novi svet,’ s katerim so obeležili sveži ponatis “Usode” iz leta 2003. Več kot primerna skladba za vključitev publike, ki je z veseljem sodelovala pri petju refrena. Med nastopom so Metalsteel izrazili veliko tudi pohval sami Pomaranči, tako glede dodelitve mesta predskupine kot vplivov na sploh. Nastop je še dodatno začinil bobnarski solo Daše Trampuš, ki je naznanil prihod zaključne ‘Heavy Metal Is Our Religion.’ V njenem sklepnem delu je kitarist Rok Tomšič poskrbel za še eno presenečenje. V maniri Indiane Jonesa je namreč ‘prebičal’ svojo kitaro in poskrbel tudi za nekaj teatralnega spektakla.
To je bil moj prvi koncert Metalsteel, vendar zagotovo ne zadnji. Njihova energija, virtuoznost in sposobnost povezovanja z občinstvom sta me prepričali, da jim bom z veseljem prisluhnil tudi na samostojnem koncertu.
Foto: Nejc Zupančič
Pomaranča
Če sem si pred dobrim desetletjem kot sveže pečeni oboževalec benda lahko le želel, da bom kdaj videl Pomarančo v živo, se mi je v zadnjih petih letih to zgodilo dvakrat. Sprva na “kratek in sladek”, nato pa še na “dopolnjen deluxe” način. V obliki dvournega spektakla, ki bo ovekovečen tako v obliki koncertnega albuma kot dokumentarca, katera bosta spremljala tudi ponatisa “Peklenske pomaranče” (1981) in “Madbringer” (1983). Nastop je poleg bogatega repertoarja, ki je poleg pričakovanih klasik, kot sta ‘Smrkljica’ in ‘Uniformiranci,’ vseboval tudi pozabljene bisere, ki niso bili izvajani že več desetletij; med njimi najbolj izstopata ‘Orgia’ in ‘Got To Be.’ Pozorno oko je na odru prav tako lahko zaznalo nekaj “velikonočnih jajc.” Skritih podrobnosti, ki so referirale na različne dogodke iz bendove zgodovine. Pevec Nareks je na primer nosil brezrokavnik, ki je močno spominjal na tistega, ki ga je nekoč nosil prvotni pevec Zlatko Magdalenič, bobni so bili ročno delo pokojnega bobnarja Franca Teropšiča Bobe, Hudrap pa je igral na originalni bas svojega predhodnika. Oder sta spremljala tudi dva zaslona, ki sta uspešno večala grandioznost dogodka, občasna uporaba retro video efektov pa je v kombinaciji z napisanim še okrepila moč pridiha starih časov.
Kot se za novo postavo spodobi, je ta izvedla tudi sveži singel ‘Vse pesmi kličejo za njo,’ ki mu lahko prisluhnete spodaj. Čeprav gre za uradno neizdan demo, ki ga je prvotno pel Boris Krmac, je bilo lepo slišati tudi nekaj “novega”, saj to pomeni, da izid novega albuma ni tako nemogoč. Sploh ne s takšno ekipo – če je bil Hudrap kot avtor dober za Uda, zakaj ne bi bil tudi za Pomarančo? Novi obrazi so vselej deležni primerjav s svojimi predhodniki, kar velja tudi za pevca Nareka, ki mi ob dejstvu, da nisem doživel nastopa nobenega od predhodnikov, predstavlja nekakšen most med glavnima erama skupine. Matic ostaja zvest tradiciji, hkrati pa skladbam dodaja delček sebe. Jih dela “ravno prav” svoje, zato bi bilo zanimivo slišati, kako bi odpel material z “Orange III” (1985), ki si ne glede na okoliščine in kakovost posnetega zasluži več pozornosti. Vrnitvi Žontarja in njegovega naslednika Petroviča, ki je v skupini deloval v časih nastopa z Aliceom Cooperjem, sta poskrbeli tudi za komponento, ki je v Laškem manjkala. Za klaviature, ki so soustvarile bendov prepoznavni zvok. Verjetno v najboljšem možnem približku, ki bi izpadel še bolj prepričljivo, če bi se žarometi pri ‘Release’ namesto k zadnjemu bolj usmerili k Žontarju, kajti gre za eno redkih pesmi, ki niso delo Mija Popoviča.
Zaključek konca je začela najavljati ‘Goba zla,’ po njej pa še ‘Soldat.’ (Neuradna) himna velike večine nabornikov iz nekdanje skupne države, med katero si je Nareks nadel tudi titovko. Krasen večer potrebuje prav takšen zaključek, ki smo ga dobili po koncu ‘Uniformirancev.’ Na odru sta se namreč pojavila tudi Magdalenič in Krmac, ki sta se skupaj z ostalimi poklonila obiskovalcem koncerta.
Če ste nastop zamudili, vam je lahko žal, vendar vselej obstaja možnost ponovitve …
Foto: Vito Stričevič
