BOGUNOV: 'Dolazimo u miru' (2022)

Naslovnica albuma 'Dolazimo u miru' (izdano pri Dallas Records, promo).

O mračnjaški druščini Bogunov, ki jo vodi karizmatični pevec in avtor Ognjen Zeljić, je bilo na našem portalu zapisanega že veliko. Gre za skupino, ki je pred nekaj leti “spremenila” svoj način delovanja in se odločila, da bo svoje ustvarjanje podelila tudi s širšo javnostjo. Tako koncertno kot studijsko, saj je bend pred kratkim izdal fizično nadaljevanje prvenca More bijesa (2020, recenzija).

Pregled skladb

Album začenja njegov nosilni singel ‘Sakupljač perja.’ Labodji spev domače legende Marka Heraka (Pomaranča), ki je za skladbo prispeval bas. Lahkotno in ravno prav dolgo, saj nam pesem v dobrih treh minutah servira praktično vse. Bobne, bas, sočno kitarsko spremljavo in všečno interpretacijo. Poleg tega pa je tukaj tudi besedilo, ki si ga lahko v kombinaciji z zadnjo razlagamo na dva načina. Kot sardonično predstavitev delovnega mesta gospe s koso ali kot (podobno naravnano?) hvalo posameznikove predanosti zastavljenim ciljem. Uvodni zvoki ’98 %’ naznanjajo menjavo razpoloženja, tempa in dolžine. Gre namreč za vrnitev k daljšemu formatu, ki je s seboj prinese tudi že poznano bogunovsko temačnost, ki se tokrat osredotoča na posameznikovo objokovanje zapravljenega časa. Na njegovo lažno čakanje, da bo lahko vsaj še enkrat podoživel mladost. Na mračno opozorilo, da moramo užiti vsak trenutek!

Dosežen vrh, saj gre za eno najboljših skladb na albumu, ne traja dolgo. Čeprav prihod naslovne ‘Dolazimo u miru’ s svojim dvigom tempa in vnovične osredotočenosti na bobne sprva naznanja, da bi lahko šlo za legitimnega naslednika, temu ni tako. Navkljub drugačni (in znova zanimivi) temi besedila, ki bi ga tokrat lahko umestili nekje med človekovo iskanje “lažnega odrešenika” in cinično mirno prihajanje novih zavojevalcev, pesem zaznamuje preveč ponavljanja drugače spevnega refrena. Poleg tega bi lahko skupina odstranila tudi recimo temu spremljevalno petje, ki se začne malo po začetku druge minute, saj to k celoti ne prinese ničesar zanimivega. Četrto mesto na albumu pripada slovenski ‘Da si tu,’ ki naznani spremembo hitrosti in vrnitev v pravo smer. V veliki meri zaradi svojega prehajanja med hitrim in počasnim tempom, kar predstavlja dobro podlago tudi za besedilo. Liriko, posvečeno posameznikovemu objokovanju izgube bližnjega. Naslednje mesto pripada svetli in zasanjani ‘O radosti.’ Pesnikovemu ovekovečenju prijetnega spomina ter spevnemu vmesniku na poti do naslednjega vrha. Do ‘Sanjao sam,’ s katero se ne vrneta zgolj že znana temačnost in nenadne menjave tempa (še posebej del, ki se začne malo po 3. minuti). Gre tudi za pesem, ki naslavlja še eno zanimivo področje. Paradoksalno naravo pesnikovega ustvarjanja. To pogosto prav tako opravlja vlogo nekakšnega očiščenja duše. Čiščenja nevarnih vsebin, ki se iz očitnih razlogov hranijo v nezavednem delu naše duševnosti, in pogosto soustvarjajo “navdih.” Povedano drugače, čeprav marsikomu godi iskrena hvala in/ali prošnja, če lahko ustvari kaj podobnega še za naročnika, je takšno početje dvorezno. Avtorjeva nezavedna plat lahko “povzroči” razočaranje ali pa prekine umetnikovo “komo.” Povzroči, da ta ob pomoči zunanjih vzgibov na življenje (po)gledal drugače.

Sedmo mesto na albumu pripada ‘Predivna si,’ kjer se zasedbi pridruži Aaron Hopkins. Nenavadnemu eksperimentu z elektronsko glasbo, ki v celoti ne uresniči svojih zmožnosti. Čeprav ima pesem na eni strani zanimivo besedilo, ki znova (le na drugačen način) obravnava človeško naravo in ji vmesni beati dodajajo neko novo in izredno prijetno globino, napisano ne velja za dve pritiklini. Za vmesne zamaknjene glasove, ki spremljajo Ognjenovo petje in končni angleški del. Brez njih bi zadeva izpadla boljše. Morda kot nekakšen zasanjani ovinek pred ‘Epitaf ljubezni.’ Znova k bobnom usmerjeni in zadnji slovenski pesnitvi na albumu. Še enemu liričnemu biseru, ki tokrat obravnava celoten cikel življenjskih sopotnikov. Skrivnostni igri bobnov in kitare, ki spremljata tudi preostanek pesmi, najavita prihod ‘Strah od istine.’ Še ene prepričljive izvedbe pevca Zeljića, katera se tokrat osredotoča na raznorazne oblike življenjskih otopelosti in strahov pred novim; nekako se nisem mogel znebiti občutka, da je pesem navdihnil Platonov nauk o jami. Bi si pa ta po vsem najavljanju, da nas v njenem sklepnem delu čaka nekaj veličastnega, zaslužila boljši konec. Nekaj v maniri ‘Sanjao sam,’ do neke mere pa tudi ’98 %.’ do česar pa žal ne pride, saj ta nekako obvisi v zraku. Se ne konča, kot bi pričakovali.

Zaključna upočasnitev ‘Sanjao sam’ naznani tudi, kakšen tempo nas čaka do konca. Upočasnjena zasanjanost, ki navkljub vnovični kakovostni izvedbi celote bistveno ne nadgradi. Čeprav ‘Visoki sud’ obravnava drugačno temo (tisočletno igro elit, ki so v svojih glavah nadomestile Boga, in posledice te za rajo) kot ‘Uspavanka za Borisa D.’ (nekakšno pomiritev (albumovega junaka?) Borisa, ki so mu nekatere “razsvetlitve” življenje obrnile na glavo), sta si pesmi preveč podobni, zaradi česar bi bilo bolje, da bi se ‘Visoki sud’ pojavila prej. Morda namesto ‘Predivna si,’ saj je značaj ‘Uspavanka za Borisa D.’ bolj primeren za slovo.

Bogunov so z novo ploščo občutno nadgradili prvenec. Tako v smislu produkcije kot samih skladb, ki so kot celota celovitejše. Bend se je namreč (pohvalno) držal načela, da je manj več, kar se pozna tudi pri albumovem fokusu. Ta za razliko od predhodnika deluje bolj zbrano. Se trdneje drži zastavljenih linij in med potjo ne ustvarja občutka razvlečenosti, do katerega sem prišel ob zadnjem obisku debija.

Predolgo ali ne. Zdi se, da je skupina z nadaljevanjem našla smer, v katero se želi podati. Pesmi namreč (z nekaj po svoje zanemarljivimi izjemami) odlično stojijo tudi same zase, zato se nam za prihodnost skupine ne gre bati!

Ocena: 4,5+/5