Eni izmed glavnih stvarnikov domače hard in heavy scene, ki slišijo na ime Pomaranča, so leta 1995 prekinili svoj desetletni studijski post, in v svet poslali album Takoj se dava dol. Mesto glasbenega producenta je na njem zasedel Mijo Popovič, kot producenta zvoka pa sta se podpisala Franci Rainer in Igor Potočnik. Izdelek je izšel pod okriljem založbe Panika Records, dobi pa se ga lahko na zgoščenki ali kaseti.
Je desetletni studijski post zasedbi koristil? Če pomislimo na to, koliko glasbe bi lahko dobili v vmesnem času, je odgovor jasen. Hkrati pa je potrebno v isti sapi poudariti še nekaj, band je tudi po desetletju (vsaj studijsko) še zmeraj premogel ostrino, ki je bila dokaj primerljiva s tisto iz njegove mladosti. Pa tudi za jezik, v katerem je bil odpet album, je bila za razliko od Orange III (TUKAJ si lahko preberete naše mnenje o albumu) in Madbringer (1983) znova izbrana materinščina.
Pregled skladb
Skladbi ‘Naredil je rock’n’roll’ in ‘Do neba iz pekla’ odpirata album in jasno dokazujeta resničnost prejšnjega odstavka. Odlična kitara in vokal, podprta z ritmično sekcijo, ki je ustvarila tudi plošči Peklenska pomaranča (1981) in Madbringer (1983). Da o sami svežini, ki jo je s svojim glasom v zasedbo prinesel Boris Krmac niti ne začenjam. Uvod, primerljiv s ponovnim rojstvom feniksa. ‘Ne verjemi očem‘ nadaljuje zajeti val, vendar bistveno slabše. Ko bi zasedba drugače spodobnemu aranžmaju le namenila nekoliko boljše besedilo in manj ponavljanja refrena. Album nadaljuje ‘Satan nima sna’, ki spretno prekrije nastali zdrs in ki ustreza definiciji pozabljenih zakladov. Dokaz, da naslovna skladba in uvodni dvojec še zdaleč niso vse skladbe, ki lahko samostojno predstavljajo album. Da bi zasedba lahko plošči namenila več časa, je opazno tudi pri ‘Hudič ima še vedno tvoje oči – Doroteja’. Pri skladbi, ki bi lahko ob primernih spremembah in nekoliko daljšem zorenju brez težav postala bendova epska klasika; nekaj v slogu Led Zeppelin in ‘Stairway to heaven’. Poslušajte njen zadnji del, in videli boste.
Bendov poklon AC/DC in njihovi ‘You shook me all night long’, imenovan ‘Takoj se dava dol’, nadaljuje naše glasbeno potovanje. Drži, v primerjavi s ‘Soldat’ zveni ta zelo generično. A ne pozabite, da je tudi bendov prvenec prepeval o vbrizgavanju satanovega semena. Drugačne metafore, posvečene istim užitkom.
S ‘Poljub odprtih ust‘ album vstopi v svojo zadnjo tretjino. Solidno, kaj več pa že težko, saj skladba tudi po večkratnem poslušanju pušča vtis, da se je zasedbi nekam mudilo. Podobno velja tudi za ‘Satan je v njej’. Ploščo zaključuje ‘Strah ni dovolj za skrbi’, ki bistveno ne odstopa od zadnjih predhodnic, vendar navkljub temu poskrbi za dostojen zaključek albuma.
Gledan kot celota album vsekakor ne drži koraka z bendovim prvencem in njegovim nadaljevanjem. Kemija in lakota, ki sta zaznamovali prvo postavo, sta bili preveč pristni, da bi ju lahko ponovili v studiu. Ostaja pa nekaj, navkljub vsem stvarem, ki so se tekom let pripetile zasedbi, še zmeraj zelo jasno. Mijo Popovič in tovarišija so bili leta 1995 še zmeraj zmožni ustvariti izdelek, vreden imena Pomaranča.
Še koga zanima, ali je bil nedavni nastop v Laškem edino dejanje, s katerim se bo zasedba poklonila svoji štiridesetletnici? (Začasni?) vokalist Matic Nareks je namreč v band prinesel svež veter, ki si vsekakor zasluži vnovično uporabo. Morda tudi v studiu.
Ocena: 3,5/5
