MICHAEL SCHENKER: ‘Sem glasbenik, ki nastopa v živo’

Michael Schenker (FOTO: Matthias Rethmann)
Michael Schenker (FOTO: Matthias Rethmann)

Kitarist Michael Schenker ne potrebuje posebne predstavitve. Gre za človeka, ki je z zasedbo UFO ustvaril nesmrtno ‘Lights Out’ in koncertno poslastico Strangers in the Night (1979), prispeval prvo avtorsko skladbo zasedbe Scorpions, soustvaril hit ‘Holiday’, se spogledoval z imeni, kot je Ozzy Osbourne, pri tem pa, kot pravi sam, vedno ostal zvest samemu sebi.  Da o vplivu na vrsto kitarski legend, kot so Kirk Hammett (Metallica), Randy Rhoads (Ozzy Osbourne, Quiet Riot) in Dimebag Darrell (Pantera, Damageplan), niti ne začenjam.

Z Michaelom sem opravil daljši telefonski pogovor, med katerim sva se dotaknila nedavno izdane plošče Immortal (2021), njegovega članstva v Scorpions in UFO ter še marsičesa zanimivega.

ROCKER.SI: Pozdravljen. Najprej čestitke za 50 let glasbene kariere. Za obletnico, ki si jo proslavil z izidom novega albuma Immortal (2021, nakup). Ali si si kdaj predstavljal, da boš aktiven toliko časa? Čemu prepisuješ razlog za to?

MICHAEL SCHENKER: Hvala. Sam se ne ukvarjam s takšnimi napovedmi, saj živim za danes. Za ta trenutek. Nihče ne ve, koliko časa je še pred njim. Seveda, nekaj smernic in načrtov vsekakor imam, vendar nič velikega. Vedno se osredotočam na “zdaj”. Vse je odvisno od okoliščin, stvari se razvijajo iz dneva v dan. Sam ostajam otrok v peskovniku in ne sledim trendom. Če že, jih ustvarjam. Ustanovitelj Nuclear Blast Records Markus Staiger mi je povedal, da če ne bi bilo mene, sam ne bi nikoli postal thrash kitarist, prav tako ne bi nikoli ustanovil založbe. Moje igranje naj bi soustvarilo tudi več metalskih žanrov, kot so mi nekoč povedali Dave Mustaine in še nekateri.

Svoje vplive sem spoznal vrsto let kasneje. Kot sem rekel, ostajam otrok v peskovniku, ki se nenehno razvija. Ne tekmujem, ne primerjam, ampak zgolj ustvarjam glasbo. Ne želim si slave ali uspeha. Želim si le uživati v glasbi. To počnem že celo življenje.

O prihodnosti nikoli ne razmišljam, saj se še ni zgodila. Nihče ne ve, ali ta zanj sploh obstaja prihodnost.

ROCKER.SI: Torej bi lahko rekla, da je to tisto, da ostajaš zvest samemu sebi?

MICHAEL SCHENKER: Vse, kar si želim, je biti Michael Schenker. Ne vidim smisla, da bi počel nekaj, kar že počno drugi. Počnem tisto, v kar verjamem. Brez oziranja na odzive drugih.

ROCKER.SI: Ustaviva se pri tvojem igranju, pri sami kitari. Zakaj ne obrezuješ strun, ampak puščaš, da njihova odvečna dolžina štrli čez nastavitvene kljukice?

MICHAEL SCHENKER: Ker nimam časa (smeh). Poleg tega si lahko zelo hitro poškoduješ prste, kar zelo boli (smeh).

ROCKER.SI: Naslednje vprašanje se nanaša na lani preminulega Paula Chapmana, ki te je nasledil v UFO. Kakšno je bilo tvoje mnenje o njem? Kdaj sta nazadnje bila v stiku?

MICHAEL SCHENKER: Ko sem bil v UFO, sem si vedno želel, da bi imeli še enega kitarista, saj sam v živo nisem mogel odigrati vsega. Studijsko že, koncerti pa so bili nekaj povsem drugega, saj hkrati nisem mogel igrati ritem in lead kitare. Tako smo našli Paula, ki je bil zanimiv človek in kitarist. Bil je prijazen in zabaven, a tudi površen. Včasih je sočasno igral kitaro in jedel sendvič (smeh).

Paul mi je vsake toliko poslal nekaj, reciva temu ljubosumnih e-mailov, na katere se nisem odzival, saj preprosto ne razumem takšnih ljudi. UFO sem zapustil, ker sem se bal, da me bo glasbena industrija prisilila v to, da bi ustvarjal zgolj uspešnice. Pete Way me je nato skušal pregovoriti, da bi se vrnil. Paul Chapman me je nadomestil za kratko obdobje po izidu Lights Out (1977), kar je razočaralo precej ljudi.

Potem, ko sem po Strangers in the Night (1979) znova zapustil UFO, se je Paul vrnil v band. Ljudje vedno dajejo prednost tistim, ki jih poznajo. Mislim, da so zato izbrali Paula, saj ga je band poznal. Bil je primeren tudi za Phila Mogga, ki je vedno skušal imeti stvari pod nadzorom. Tudi mene (smeh). Novica, da bo ploščo No Place to Run (1980) produciral George Martin, se mi je zdela neverjetna. Da so našli producenta takšnega kova. Ko sem slišal album, se mi z vidika lead kitarista Chapmanovo igranje ni zdelo nič posebnega.

ROCKER.SI: Nekaj tednov za njem se je poslovil tudi Pete Way. Res žalostno naključje.

MICHAEL SCHENKER: Res je. Ko pride do takšnih stvari, se običajno zgodi verižna reakcija. Bang, bang, bang. Gre za zelo nadležno in žalostno stvar. Starejši kot sem, več je tega. Najprej Paul Raymond, nato Pete Way. Najprijaznejši človek, ki sem ga poznal. Res ne razumem, zakaj vesolje deluje na takšen način.

ROCKER.SI: Wikipedia pravi, da si aktiven od leta 1969, kaj točno pokriva omenjena 50letnica? Ali gre zgolj za zamudo, povezano z aktualno pandemijo? Na novem albumu se nahaja tudi In Search of the Peace of Mind, ki je prvotno izšla na prvencu Scorpions Lonesome Crow (1972). Od kod odločitev za takšno potezo? Ali se za njo skriva kaj več?

MICHAEL SCHENKER: Leta 2019 sem se zavedel, da bo leta 2020 minilo 50 let, odkar sem posnel svojo prvo pesem. Šlo je za ‘In Search Of The Peace Of Mind’, ki sem jo ustvaril in posnel, ko sem bil star 15 let. Na kar sem še danes zelo ponosen.

Obletnico sem želel proslaviti s prijatelji, oboževalci in glasbenimi kolegi. Zadnje sem zelo težko zbral skupaj. Nato pa se je oglasil moj agent, ki me je opomnil na to, da je bil album Lonesome Crow izdan leta 1972. To je pomenilo, da sem imel na voljo več časa. Projekt sem želel izpeljati na nekoliko bolj enostaven način. Celotno ploščo sem želel ustvariti z enim samim bandom. Vprašal sem Ronnieja Romera, ali bi prevzel pevske dolžnosti. Obrnil sem se še na Boda Schopfa in Steva Manna, s katerima sem sodeloval tudi pri Michael Schenker Fest. Poleg tega je tukaj še Barry Sparks, ki me je nenehno spraševal, ali bi lahko prispeval bas. In band je bil zasnovan (smeh).

S pripravo albuma sem začel po lanskem nastopu na 70000 Tons of Metal. Potem pa se je zgodila aktualna pandemija, ki nam je vsem prekrižala načrte. Ronnie je tako obstal v drugi državi, zaradi česa smo k projektu povabili dodatna imena. Ralf Scheepers (Primal Fear), ki je odpel dve skladbi, je bil eden prvih. Za projekt je izvedel tudi eden najboljših bobnarjev na svetu Brian Tichy, ki mi je ponudil šest že končanih bobnarskih skladb. Sprva nisem mogel verjeti, kaj mi ponuja. Nato se je oglasil še Brianov prijatelj in nekdanji član Dream Theater Derek Sherinian, ki je tudi želel sodelovati pri projektu. Dogovorili smo se za nekakšen spopad klaviatur in kitare, ki ga lahko slišite pri ‘Drilled To Kill’. Končna verzija je izpadla fenomenalno. Nato smo znova kontaktirali Romera, ki še vedno ni mogel priti. Tako je k projektu pristopil še Joe Lynn Turner, ki ga neizmerno občudujem in je neverjeten pevec. Z njim smo ravno tako posneli dve skladbi. Nekaj podobnega je naredil tudi Michael Voss. Ronnie je na koncu odpel pet skladb, od katerih ena še ni na voljo, saj jo bomo uporabili kasneje.

Lahko bi rekla, da ‘In Search Of The Peace Of Mind’ predstavlja nekakšno vodilo, ki mu sledim celo življenje. Čeprav se na Lonesome Crow (1972) sliši, da sem bil začetnik, da sem se še učil, je ‘In Search Of The Peace Of Mind’ popolna. Del, ki sem ga odigral kot lead kitarist, je neverjeten. Še danes mi ni jasno, od kje je prišel. Zaradi vseh teh razlogov sem se odločil za vnovično snemanje. Zelo sem zadovoljen s končnim rezultatom. Pri novi verziji so glasove prispevali Gary Barden, ki je odpel prvi verz, Ronnie Romero in Robin McAuley.

Album kot celota se mi zdi vrhunski. Kot nekakšno darilo iz nebes za mojih 50 let.

ROCKER.SI: Ali se nam obeta kakšen spletni koncert?

MICHAEL SCHENKER: Absolutno ne. Sem glasbenik, ki nastopa v živo. Ko posnamem album, ga promoviram v živo pred občinstvom.

ROCKER.SI: Ustaviva se še pri tvojem članstvu v Scorpions. Ali spremljaš njihove dejavnosti? Tudi Scorpions delajo na novi plošči. Ali se nam obeta kakšno sodelovanje?

MICHAEL SCHENKER: Ne. Tako kot sem to počel že zadnjih 50 let. Ne tekmujem in ne primerjam. Ne spremljam, kaj počno drugi, saj želim ostati svež. Nisem potrošnik, ampak ustvarjalec. Stvari iz preteklosti obiščem zgolj takrat, ko se pripravljam na turnejo. Da si osvežim spomin, saj ta ni popoln.

Kar se tiče sodelovanja s Scorpions, nikoli več. Leta 2015 me je band prosil, če bi jim pomagal pri pripravi box seta, ki bi izšel ob njihovi 50-letnici. Ko sem prebral vse netočnosti o plošči Lovedrive (1979), sem odstopil od projekta. Če ne bi bilo mene, bi bilo marsikaj drugače.

Vesel sem, da je Rudolf dosegel, kar si je želel. Biti slaven in bogat. Rad ga imam kot brata, a z njim ne bom več sodeloval.

ROCKER.SI: Michael, bilo mi je v čast in veselje. Imaš še kakšno zaključno misel?

MICHAEL SCHENKER: Pazite nase in ostanite zvesti sami sebi!