V glasbenem svetu Tomaža Štularja se skrivajo vse možne barve. V kranjski Layerjevi hiši, v intimnem vzdušju znancev in radovednežev, ki so se ujeli v prečudovito past intimnega vzdušja lučk v temi, so Bordo predstavili svoj prvenec ‘Medzvezdje’, eden najboljših in najbolj izstopajočih slovenskih albumov leta. Bivši predstavnik skupine The Tide in zdajšnji vodja Bordojevcev me povabi na debato.
ROCKER.SI: Piše, da gre za premierno predstavitev, ampak drugače si ploščo predstavljal že v Mini teatru v Ljubljani. Kakšen je bil odziv na nov material in kako se glasbenik sooča s kritikami, ko takole da na vpogled delček sebe? Ali bereš kritike? Se izogibaš internetu?
TOMAŽ ŠTULAR: V resnici se “premierno” sliši bolje, ampak glasbo smo izdali že prej, torej gre bolj za predstavitev skladb v živo. Gre za precej drugačne izvedbe kot na albumu, enaki so ostali samo teksti in vokalne linije, kar mi je iskreno najlepše pri nastopanju pred publiko. Kritikam pa se ne izogibam, rad preberem, kaj se dogaja, je pa res, da se moraš v medijih pojavljati v ravno pravšnji meri. Če si premalo aktiven, te pozabijo, drugače pa izpade, kot da se mečeš ven. Takšen problem sem imel pri skupini The Tide, saj se nam je prevelika izpostavljenost na dolgi rok maščevala. Za samo glasbo pa si kritik ne jemljem preveč k srcu.
ROCKER.SI: Kdo je tvoj največji kritik?
TOMAŽ ŠTULAR: Žena, se razume. Itak ji ni v redu (smeh). Kritika mora biti na mestu, drugače je brezpredmetna, ker vsa glasba ni za vsakogar. Drugače pa zaupam radijskim urednikom, v mojem primeru Valu 202. Sčasoma sem dojel, da je to moja smer in se je moram držati. Sedaj, ko pišem v slovenščini, smo bolj ‘radio friendly’, sem pa zato izgubil stare oboževalce od The Tide …
ROCKER.SI: Imaš občutek, da si jih zares izgubil?
TOMAŽ ŠTULAR: Verjetno ne, ampak več časa potrebujejo, da se navadijo na spremembo. Vokal je isti, barva glasu je enaka, samo besedila so v slovenščini. Sprememba je vedno težka. Sicer pa se lahko vpraša, zakaj ni več The Tide. Odgovor je preprost; stvari se vedno iztečejo do konca. Lahko bi nadaljevali z istim tempom in posneli še deset identičnih albumov, ampak začutili smo, da ni več iste energije. Še vedno smo igrali v pol praznih klubih. Potem pa je hecno, ko nehaš, kar naenkrat vsi sprašujejo: ‘Pa zakaj? Kdaj boste imeli kakšen koncert?’ Takrat si mislim svoje (smeh). Zato sedaj vsak koncert igramo, kot da je naš zadnji.
ROCKER.SI: Na Izštekanih ste predstavili odlično priredbo ‘Obljubim’. Kako si bil zadovoljen z nastopom?
TOMAŽ ŠTULAR: Ta skladba mi je prirasla k srcu in sem si jo vzel za svojo. Nihče mi tega ne more več vzeti. In čisto preprosto je, nekatere stvari delamo za vesolje, druge za avtorske pravice. Ta skladba je bila narejena za vesolje in za mojega sina, v ljudeh pa upam, da prebudi vsaj nek kanček čustev, ker danes smo postali malce otopeli. Zdi se mi, da je to moja naloga, da skozi glasbo poskušam začutiti delček življenja in potem si rečeš: “Prekleto, tole je lepo.” To mi je zares všeč, ker sem v vsakem primeru po duši velik romantik.
ROCKER.SI: Kako si se spopadel z nalogo, da si na Izštekanih naslednji večer moral ponoviti nastop?
TOMAŽ ŠTULAR: To je bilo zelo naporno. Nikoli nimam pripravljenega teksta, zato nisem vedel, koliko bom govoril. Kasneje sem ugotovil, da sem govoril veliko, ker tako sproščen, kot sem bil na odru Izštekanih, že dolgo nisem bil. Potem pa sem na drugi večer skušal poustvariti občutek prvega, zato sem ponovil nekaj besed in seveda učinek ni bil isti. Pomembno mi je samo, da ko greš na oder, si resničen in pustiš, da se prepletajo energije. Nekateri koncerti bodo zanič, drugi pa izjemni.
ROCKER.SI: Kje te najdejo besedila?
TOMAŽ ŠTULAR: Največkrat v službi ali pa na sprehodu s psom, kjer v mislih tavam, ker je v ozadju vedno še paralelni svet. Pojem si, nato pa vsake toliko kaj ostane v mislih. Dostikrat se mi ne sanja, kam bo me peljala skladba, na koncu pa jo povežem v smiselno celoto.
ROCKER.SI: Kako dober si v tem, da predvidiš, katera skladba bo uspela bolj kot druga? Se lahko nameniš spisat hit?
TOMAŽ ŠTULAR: Za hit je jasno, to so ugotovili že Foo Fighters (smeh), ampak v njihovem žanru. Uporabiš določene akorde (smeh). To me ne vleče, ker raje poslušam, kaj bo narekovala pesem in ji sledim. Če znaš komplicirati, te lahko odnese v povsem napačno smer in z lahkoto uničiš skladbo. Veliko dobrih slovenskih pesmi je uničenih.
ROCKER.SI: Zakaj tako misliš?
TOMAŽ ŠTULAR: Ker ne poslušajo, kako globoka je pesem, ne dojamejo njene širine in njenega pomena. Včasih je lahko pesem na dveh akordih tako zelo izjemna, nato pa dodajo vse mogoče. Dodajo tretjo kitico, mogoče bridge pred refrenom in seveda tipičen slovenski solo (smeh).
DREJC POGAČNIK: In to dostikrat počnem jaz, zato sva šla s Tomažem tudi narazen (skozi vrata na hitro vstopi in preseneti aktualni klaviaturist skupine Bordo, op.a.). Ugotovila sva, da se ne ujameva več in da potrebujeva vsak drugega partnerja …
TOMAŽ ŠTULAR: Z Drejcem sva napisala veliko skladb. In potem, ko sem zapustil The Tide, sem fantom povedal, da potrebujem notranji mir. Začel sem vaditi sam, ker je zelo težko, ko padeš v začarani krog in se ujameš v ponavljajočo stvar.
DREJC POGAČNIK: Tudi mi smo se tako počutili in smo ga razumeli. Moraš najti svoj notranji mir, ker ko boš videl, da ti nekaj manjka, nas boš spet poklical …
TOMAŽ ŠTULAR: Poglej ga, ne morem se ga znebiti (smeh).
ROCKER.SI: Ko začneš takšen nov projekt, je verjetno na prvem mestu občutek svobode, sama kreativa, dokler ne pride prvi album, potem pa sledi vprašanje, kaj naslednje? Kdaj se ta izvirni občutek prostosti spremeni?
TOMAŽ ŠTULAR: To je najbolj poznano vprašanje (smeh). Vsi imamo nek prepoznavni notranji jaz, ampak po 45. letu naletiš na glasbeno krizo. Tisti, ki se do tega leta še vedno ukvarjajo z glasbo, ugotovijo, da je težko, ker moraš vedno iskati nove stvari, ki te pritegnejo in zanimajo. Jaz moram ustvarjati, drugače bi znorel. V telesu se pri glasbi sprosti nekakšen kemični proces, ki je kot moja droga. Tako prijetno je, ampak ni dovolj, da igraš samo sebi. In z Drejcem sva se pogovarjala zadnjič, da glasbeniki po 45. letu nimajo več kaj za povedati. Začnejo se ponavljati, ker operirajo z vzorci, ki jih imajo na razpolago. Plavaš v jezeru in poznaš vse bregove, vse akorde, ki jih boš uporabil, zato plavaš na gladini in se ponavljaš. Nikoli pa se ne potopiš. Jaz mislim, da se še veliko skriva v tekstih in v mikro spremembah, ki so zelo pomembne za avtorja, ki naredi določen preskok, ampak jih poslušalci včasih pač ne zaznajo. Starejši kot si, manj pomembno ti je, kaj si mislijo drugi in takrat ustvarjaš zase.
ROCKER.SI: Dostikrat vidimo, da ta globina ne deluje.
TOMAŽ ŠTULAR: Ne funkcionira. Ne deluje, res je.
DREJC POGAČNIK: Ampak je nenapisano pravilo, da večina ljudi po 45. letu najde nekaj, v čemer so dobri, to začnejo raziskovati, ampak jih ljudje ne razumejo več. Potapljajo se v svojo globino, to pa ni več komercialno. Malo jih je takih, ki bi še naprej odkrivali nove svetove. V Sloveniji je paradoks, saj imaš veliko prednost, če ne živiš od glasbe. Tako si lahko večji umetnik.
ROCKER.SI: Demokracija ni prav zaželena v glasbi. Ali lahko bolj razložiš svojo izjavo iz nedavnega intervjuja?
TOMAŽ ŠTULAR: Točno tako, kot piše (smeh). Ravno …
DREJC POGAČNIK: Stvar je v tem …
TOMAŽ ŠTULAR: Tukaj imamo lep primer. Drejc, ali lahko kaj povem … (smeh). Poskusil sem demokracijo v skupini, pa ni …
DREJC POGAČNIK: Ja, pa ni šlo … (Drejc na drugi strani vrat, ko odkoraka od intervjuja, op.a.)
TOMAŽ ŠTULAR: Trud, ki ga vlagamo v glasbo, se razlikuje od člana do člana v skupini. Zato je včasih težko sprejeti idejo nekoga, ki na licu mesta dobi preblisk. Lahko, da je ta preblisk izjemen, z vsem spoštovanjem, ampak vseeno moram premisliti, ali sodi v širšo sliko.
ROCKER.SI: Kakšen je položaj glasbenika danes pri nas? Kaj bil spremenil na slovenski glasbeni sceni?
TOMAŽ ŠTULAR: Razmere so slabe, ampak si to tudi zaslužimo, ker nismo uporniški. Mladina ni uporniška in glasbeniki niso uporniški. Jaz se samo smejem. Večina glasbenikov vse požre, ne znamo stopiti skupaj in zato imamo takšno situacijo. Ni energije in ljudje se nočejo nikomur zameriti. Glasbeniki pluvajo glasbeno sceno čez lužo, ne pa pri nas.
