Objavljamo nadaljevanje intervjuja z domačo glasbeno legendo. Prvi del intervjuja lahko preberete TUKAJ.
ROCKER.SI: Kako so ostale socialistične države gledale na Jugoslavijo in na glasbo, ki jo je ta ponujala?
JANEZ BONČINA BENČ: Kar se tiče tega, je Jugoslavija štrlela ven. Naš potni list je takrat nekaj pomenil. Če pomislim, sem bil takrat večkrat v Londonu ali v Amsterdamu, kot pa sem dandanes.
Kar se tiče samih nastopov, je šlo za posel. Vzhodni trgi, sploh sovjetski so se nam zdeli zelo zanimivi.
Bili smo ena prvih rock skupin, ki so nastopile v nekdanji Sovjetski zvezi. Nastopali smo vsak dan, na gromozanskih prizoriščih, ki so bila opremljena po ameriških standardih, saj so takrat oboji kopirali drug drugega. Skupno si je naše nastope v treh mesecih ogledalo pol milijona ljudi.
Tudi v Ameriki je bilo podobno. Ljudje so o nas vedeli vse. Drugače pa so nas uporabili tudi za propagandne namene, češ da smo največja atrakcija v Evropi. Tega smo se sprva ustrašili, češ kaj pa govorite, a so nas hitro utišali. Vi opravljajte svoje delo, mi pa bomo našega (smeh).
Sprva smo nameravali posneti le ploščo, a se je to hitro spremenilo. Takrat se je risanka šele začela. Spomnim se, da sem imel oder polepljen z angleškimi besedili, potem pa mi je sredi tretje pesmi Asanović dejal, da naj pustim vse skupaj in pojem po naše. Če poješ v svojem jeziku, je energija čisto drugačna. Energija je pomembna, ne jezik. Ugotovili smo, da za dobro glasbo ni ovir.
Smo pa takrat prišli še do nekaterih drugih spoznanj. Kaj pomenita pogodba in drobni tisk, ter zakaj sta Joe Cocker in Eric Clapton za svoj preboj potrebovala toliko časa. Pogodbe so bile že takrat zelo resna stvar.
Na koncu smo ugotovili, da je bolje biti prvi na vasi in se vrnili v Jugoslavijo (smeh). Odločitev ni bila lahka, saj bi lahko ostali tam.
ROCKER.SI: Rockovski žanr pogosto spremlja neslavni rek o seksu, drogah in rock ‘n’ rollu. Koliko je to veljalo za jugoslovansko glasbeno sceno?
JANEZ BONČINA BENČ: Mislim, da so sedaj mnogo bolj pridni, kot smo bili mi. Vsi skupaj se mi zdijo kot skupina maminih sinčkov. Sami smo bili mnogo bolj divji, bili smo pravi »ravbarji«.
S prihodom žvečilk, coca cole in jeansa je prišel tudi rock ‘n’ roll. Še danes menim, da so vojne nesmiselne. Američani so nam poslali rock ‘n’ roll in nas osvojili brez izstreljenega naboja.
Kar se tiče ekscesov, seveda, oponašali smo svoje vzornike. Če so zadnji plačali za uničenje hotelskega inventarja, smo mi dobili bunke (smeh).
Pri nas je bilo malo drugače. Mislim, da so bile objestnosti produkt oponašanja življenja in želje po provociranju. Nekateri so pri tem dobro zaplavali, za kar mi je žal. Ker so slednje razumeli narobe, so bili na koncu razočarani oziroma so se pri tem izgubili.
Takrat si je vsak želel poskusiti vse. Vsi so želeli biti kitaristi. Če ne drugega, si na koncu postal basist (smeh). Glasba je bila idealno sredstvo za dokazovanje in eksperimentiranje. Na dolge proge pa se vse skupaj žal ni izšlo.
Drži tudi, da smo živeli v drugačnem socialnem okolju. Pri nas ni bilo getov, kakršna imajo v Ameriki.
Kar se tiče drog, mislim, da slednje v naši družbi niti niso bile takšen problem. Bila je trava, kaj več pa že težko. Mislim, da je bil alkohol večji problem, saj gre za nacionalni in regionalni šport. Pri nas cviček, nižje pa rakija (smeh).
ROCKER.SI: Leta 2003 ste v sklopu vrnitve, med katero ste promovirali kompilacijo The Best of September, odprli za Deep Purple, ki so tistega leta nastopili v Hali Tivoli. Kako je prišlo do tega?
JANEZ BONČINA BENČ: Do sodelovanja je prišlo čisto slučajno. Takrat smo se zbrali za omenjeni album, sočasno pa so se pri nas najavili tudi Deep Purple, ki so si želeli močne, a drugačne lokalne predskupine. Saj veš, da si ne bi hodili v zelje (smeh).
Spomnim se, kako so nas njihovi tehniki sredi nastopa, med drugo ali tretjo skladbo, preklopili na njihovo osvetlitev in ozvočenje. Bilo je divje.
Že na tonskih vajah je bilo noro. Naš bobnar Tulio [Furlanič] je imel stare Ludwigove bobne, ki jih je Ian Paice na vsak način želel kupiti. Dva dni ga je neuspešno lovil in snubil (smeh).
Po nastopu nam je Gillan tudi dejal, da bi nas, če bi se poznali prej, z veseljem vzeli na celotno turnejo.
Morda sem ga pri vsem skupaj nekoliko polomil tudi sam. Takrat namreč nisem vedel, da je bendov basist Roger Glover tudi njihov vodja. Slednji me je enkrat vprašal, kaj si mislim o trenutni postavi benda. Dejal sem, da je super, a da so mi bili z Davidom [Coverdaleom] in Glennom Hughesom boljši.
»Frajer« se je obrnil in me sploh ni več pogledal. Tudi kasneje, ko smo se spet srečali, je bilo isto. Eni res nikoli ne odrastejo.
ROCKER.SI: V drugi polovici osemdesetih si sodeloval tudi z zasedbo Mash, skupaj s katero ste se preimenovali v YUNK – Junaki nočne kronike. Kot si že omenil v Železnih stopinjah (TUKAJ si lahko preberete naše mnenje o dokumentarcu), je šlo za zelo zanimivo sodelovanje.
JANEZ BONČINA BENČ: Drži (smeh). Gre za obdobje, ki mi je še danes zelo pri srcu. Zasedbo sem spoznal v Fužinah, na nekem koncertu. Ko so stopili na oder, mi je skoraj odneslo »gate« (smeh). V hipu sem vedel, da gre za bend, ki mu je potrebno pomagati.
V tistih časih so v Cankarjevem domu postavljali nov studio, za katerega so potrebovali testni bend. Prišlo je do sodelovanja. Oni so lahko preizkusili svojo opremo, fantje pa so igrali.
Takrat pa nisem vedel, da so imeli probleme s pevcem, čigar mesto sem na koncu prevzel sam. Moj predhodnik je bil namreč tudi oficir, kar pa ni odgovarjalo bendovi podobi. Čeprav je bil fantastičen, metalec po srcu in duši, so se ga ostali člani želeli znebiti. Da o težavah z urnikom, kajti vojaščina ni imela fiksnega urnika, niti ne začenjam.
Spominjam se tudi, kako nas je Hus [Husein Hasanefendić] iz Parnih Valjakov povabil na skupno turnejo, ki pa ni trajala več kot en nastop. Bili smo prehudi za njih (smeh).
Skupaj smo ustvarili dva albuma, na katera sem zelo ponosen. Če se vpraša mene, so bili Mash oziroma YUNK najboljša jugoslovanska heavy metal zasedba. In to navkljub vsem primerjavam, da je bil Lebar [danes Lemer, op. p.] zgolj klon Yngwiea Malmsteena. Prav rad bi videl kritike, kako bi sami igrali to, kar je takrat počel on.
ROCKER.SI: Se nam obetajo tudi kakšni ponatisi starejših albumov?
JANEZ BONČINA BENČ: O ponatisih sam nisem razmišljal, saj gre za delo založb, ki pa navkljub svojim bogatim zgodovinam v veliki večini ne razmišljajo o tem. Pri nas je drugače kot pri Hrvatih, kjer je Croatia Records vnovič izdal veliko klasičnih albumov.
Kar se tiče mene, bom v sodelovanju z Nika Records izdal Biografijo. Almanah, ki bo zajel glavne skladbe, izdane v obdobju od plošče Ob šanku (1983) dalje. V delu pa je tudi ponatis obeh albumov, ki sem ju izdal z YUNK ter vinilna izdaja naše angleške September plošče.
ROCKER.SI: Če se lahko za trenutek ustaviva pri plošči Ob šanku (1983), ki si jo ustvaril v sodelovanju z vsestranskim Branetom Kastelicem. Rahlo nenavadno sodelovanje, ali pač?
JANEZ BONČINA BENČ: Zgodba o najinem sodelovanju je zelo smešna. Brane je imel v tistih časih napisano besedilo, ki ga je nosil neuspešno od vrat do vrat.
Nekega dne je v Bangladešu, v priljubljenem baru, kamor smo takrat zahajali, pristopil tudi k meni. Ko sem ga prebral, sem padel dol. Besedilo je vsebovalo vse, kar sem iskal. Kvaliteto in globino, saj skušam s svojimi besedili zajeti množice, ne le posameznikov. Da govorim o stvareh, v katerih se najde vsak.
Ko sva začela sodelovati, sem ugotovil, da ‘Ob šanku’ ni edina, za katero je imel Brane pripravljeno besedilo. Med drugim tudi za ‘Ta noč je moja’, ki je takrat niso želeli vrteti. Češ, da je preveč jazzovska. Čez 20 let, ko so se na glasbenih šolah začeli učiti tudi jazza, pa je postala velik hit. Zanimivo, kako se spreminjajo časi.
Brane je mojster besed in človek stoterih talentov. Skupaj sva ustvarila kar nekaj pesmi. Me pa že nekaj časa čaka z novim materialom (smeh).
ROCKER.SI: Imaš še kakšno zaključno misel, ki bi jo rad predal našim bralkam in bralcem?
JANEZ BONČINA BENČ: Navadno nimam navade, da bi promoviral svoje stvari. A februarskega koncerta ne smete zamuditi. Mogoče smo eni zadnjih, ki se jih posluša in ne gleda (smeh).
Gre za zgodbo, ki se jo splača slišati. Vljudno vabljeni!