Franci Zabukovec je eno tistih imen, ki so se pogosto pojavljala na mojem radarju, vendar se jih nikoli nisem zares lotil. Seveda sem ga poznal po njegovem sodelovanju z Mi2, članstvu v Odiseji 2000, kjer je deloval s pokojnim Lemmyjem Hofmanom (intervju) in ki je bilo podrobneje predstavljeno v dokumentarcu Železne stopinje. Še posebej pa sem ga poznal kot pogostega studijskega sodelavca San Di Ego; Zabukovec je med drugim soustvaril mojo najljubšo San Di Ego pesem ‘Angel usode’.
Kot sem spoznal med pripravo vprašanj, je moje poznavanje izvajalčeve zgodovine predstavljalo le vrh ledene gore. Morda niti to, kajti že sam pregled Francijevega Discogs profila je pokazal, da gre za zelo zasedenega človeka, ki se žanrsko ne omejuje. Magnifico, Rebeka Dremelj, Klemen Klemen in Toše Proeski je bilo le nekaj zadetkov, kar je pomenilo, da sem moral biti pri izbiri vprašanj zelo premišljen. Radovednost in spoštovanje gostove zgodovine sta vsekakor dobrodošla, vendar je pomembno upoštevati tudi dejstvo, da intervju ni edina stvar na gostovem urniku. Potrebno je paziti, da pogovor ne traja predolgo in da ne preseže svoje dobrodošlice.
S Francijem sva se po krajšem dogovarjanju odločila za prijetno zavetje Karaka bara, kjer sem pred leti že imel priložnost pokramljati z domačim igralcem Robertom Korošcem (intervju). Nastal je zanimiv pogovor, ki je zajemal številne teme, od sedanjosti do preteklosti, načrtov za prihodnost in vsega vmes.
Pogovor se je začel pri Francijevem solo albumu ‘K-Metal’ (2011), na katerem je večino pesmi odpel Sergej Škofljanec: “To ploščo bi moral po vseh pravilih posneti, ko sem bil mlajši. Ne po štiridesetem letu, ampak v svojih dvajsetih. Takrat sem bil precej bolj “v takšni glasbi”, ampak ideja o tem se je vlekla in vlekla. Vedno so se pojavili neki zapleti, pa tudi nikoli nisem zares našel človeka, ki bi stvari odpel, tako kot sem si jih zamislil. Stvari morajo zveneti ‘pravilno’, kot rad rečem, pri čemer ne rabijo nujno biti virtuozne. Bistveno je, da pri ljudeh, ki imamo radi takšno glasbo, sprožijo prava čustva. Sergeja sem našel na spletu, ne vem več točno kje, saj takrat internet še ni bil tako razvit, kot zdaj. Imel je objavljenih nekaj demo posnetkov, ki so me prepričali. Sprva ni točno vedel, kdo sem, a je bil za stvar. Ko sva se dobila, so stvari takoj stekle, saj sem imel pesmi že pripravljene. On je rojen za hard rock in metal.”
Čeprav je ideja o albumu zorela vrsto let, pesmi niso bile “pobrane iz arhiva”, Franci pa je na albumu še posebej ponosen na uporabo materinščine: “Pesmi na albumu so bile nove. Morda edino kakšen fragment, kakšna ideja se je našla od prej. Takrat sem imel veliko navdiha, zato so ideje kar letele. Največji izziv so bila besedila, saj je v tistih časih prevladovalo mnenje, da slovenščina ni primerna za ustvarjanje hard rocka in podobnih žanrov. Zaklel sem se, da bo plošča posneta v slovenščini. Na besedilih sem izgubil precej energije, vendar sem zadovoljen s končnim izdelkom, sploh glede na to, da nisem ravno tipičen tekstopisec. Seveda so nekateri teksti boljši od drugih, vendar stvar kot celota deluje.”
Album je izšel v zanimivih časih. Leta 2012 so se z odličnim ‘Fallen Angel’ za kratek čas med žive znova vrnili Requiem, Škofljanec in basist Rozman pa sta nato soustvarila San Di Ego. Zanimalo me je, zakaj ekipa s solo albuma po razpadu Requiem ni nadaljevala z delom: “Stvari se niso izšle. Sergej je takrat imel idejo, da bi nadaljeval z Requiem in se poskusil uveljaviti tudi kot producent, poleg tega sam nisem imel kakšnih daljnoročnih ambicij. Želel sem posneti dober album, da svetu pokažem, kaj mi je všeč in česa sem zmožen. Škofljanec se je takrat povezal s Slokarjem in prevzel produkcijo ‘Fallen Angel’, miks in mastering pa sta bila moje delo. Stvari so se nato zapletle in dobili smo San Di Ego. Ker mi je bila njihova glasba blizu, sem se vselej skušal nekako vriniti zraven tudi pri njih (smeh). Tako je prišlo do raznih avtorskih in produkcijskih sodelovanj.”
Franci in Sergej sta leta 2017 obnovila sodelovanje, ko je izšel singel ‘Zgodbe’: “Šlo je za preblisk, vendar je bil Sergej takrat zelo vpleten v San Di Ego, zato nisem hotel ustvarjati napetosti. Ideja je bila, da bi z njim ali kakšnim drugim pevcem obnovili projekt, vendar se je spet zataknilo.”
Kitaristov Discogs profil se kar šibi od raznoraznih sodelovanj. Magnifico, Rebeka Dremelj, Klemen Klemen in Toše Proeski je le nekaj imen, o katerih je Zabukovec povedal: “Moj prvi resni stik z večjimi imeni je bil z Rdečim Baronom, potem pa sem prišel do Magnifica, ki mi je nekako odprl vrata v svet. Ekipa je bila precej raznolika, saj so ljudje izhajali iz drugih glasbenih zvrsti. Bil sem edini metalec, zato mi je kmalu postalo jasno, da gre za ekipni šport, kjer se je treba prilagajati. Šlo je za eno večjih šol, zaradi katere mi ni bilo nikoli težko delati tudi z glasbenimi stili, ki med seboj pogosto nimajo nobene veze. Rock in kitarska glasba sta bila moja rdeča nit, vendar sem tekom let sodeloval z marsikom. Ena bolj zanimivih je bila tudi epizoda z Rambom Amadeusom in albumom ‘Čobane vrati se’ (2000). Rambo, drugače dober prijatelj Magnifica, si je zaželel ploščo delati v Sloveniji pod taktirko Iztoka Turka (Videosex). Na albumu sem sodeloval pretežno kot studijski tehnik in z Rambom sva skupaj v studiu preživela nekaj norih mesecev – tega ne bom nikoli pozabil.« Drugače pa so tukaj še Toše, Hari Mata Hari, pa cel kup domačih sodelovanj, s katerimi sem ustvaril kopico spominov.”
Eden takšni, na katerem je Franci sodeloval skupaj z imeni, kot so npr. Magnifico, Branko Đurić – Đuro in Janez Zmazek – Žan, je bil tudi album ‘Sasha – Not for Sale’ (1995), ki je prinesel tudi kultnega ‘Vrtnarja’: “Magnifico, Saša Dragaš in še nekateri so bili ekipa iz Kosez, ki so se nenehno družili. Prišli so na idejo, da bi s Saletom (Saša, op. p.) naredili ta projekt. Sam sem na albumu sodeloval kot kitarist pri nekaterih skladbah, glavne niti pa sta držala Jani Hace in Sašo Fajon. Pri naslednjem albumu sem prevzel sam mesto producenta, vendar ta za razliko od prvega ni pustil tolikšnih sledov.”
Zabukovčevi začetki segajo v osemdeseta, ko je igral v Odiseji 2000. Radovednost me je pognala v vprašanje, ali jih je tako kot Pomarančo navdihnil eden od filmov Stanleyja Kubricka: “Z izbiro imena nismo ravno izgubljali časa. Pokojni Lemmy je dobil idejo, da bi bili Odiseja. Ker nismo imeli boljšega predloga, se je ime prijelo. Čez nekaj časa so se oglasili fantje iz druge Odiseje, bolj komercialnega benda, ki so želeli, da spremenimo ime. Lemmy je nato, mislim, da brez kakršnegakoli posveta, dal delati vizitke z imenom “Odiseja 2000”. Ko sva se pogovarjala, me je zanimalo, kje je našel oznako “2000”. Začel mi je razlagati o Kubrickovem filmu, vendar sva hitro ugotovila, da je prišlo do lapsusa (smeh). Ime je vseeno obstalo.”
Čeprav je bila zgodba o nastopu Odiseje 2000 in Vilija Resnika na zaječarski Gitarijadi podrobneje že obravnavana v Železnih stopinjah (od 34:30 dalje), bi bil greh, če je ne bi omenila tudi v najinem pogovoru: “Šlo je za nekaj norega, česar niti takrat nisem povsem dojemal. Bili smo stari okoli 20 let. Če tiste čase primerjam s sedanjostjo, danes veliko preveč razmišljamo. Slovenski bendi so takrat pogosto nastopali v Zaječarju, zato smo se prijavili tudi mi. Težava se je pojavila, ko je naša pevka Polona zanosila in nam tik pred odhodom povedala, da ne bo šla z nami. Na vrat na nos smo potrebovali novega pevca. Lemmy je poklical Vilija Resnika, , ki je takrat nastopal s triom Herbie. Vili je nenehno izvajal raznorazne štose, vključno s tem, da se je v hotelu na tiskovni konferenci prisotnim predstavljal kot Apolonija. Malo je tudi pozabljal tekste in jih dopolnjeval z angleščino (smeh). Na koncu smo prišli v finale in bili drugi. Šlo je za čase, ko je bilo v zraku že čutiti politično napetost med jugoslovanskimi republikami, hkrati pa tudi za zlate čase takšnih festivalov.”
Drugo mesto je veljalo za lep dosežek, ki pa je ostal spregledan s strani slovenskih medijev: “Zelo malo. Podobno kot dandanes, če nastopiš na kakšnem regionalnem balkanskem festivalu. Nihče se ne razpoči od pretiranega zanimanja. Koliko medijev je poročalo o nastopu Joker Out na novosadskem Exitu ali beograjskem Beer Festu, navkljub temu da je bil to zelo velik uspeh in priznanje za slovenski band?”
Odiseja 2000 je ustvarila nekaj avtorskega materiala, ki pa ni nikoli doživel uradne izdaje: “Takrat je veliko bendov zašlo v krize in niso mogli uresničiti načrtov. Zgodili so se vpoklici v vojsko, razpad Jugoslavije itn. Bili so burni časi in težko bi ti povedal, zakaj nismo izdali ničesar. Če razmislim malo bolje, se nam takrat izid albuma sploh ni zdel pomemben. Imeli smo koncerte, igrali svojo glasbo … Se imeli fino. Morda bi potrebovali koga, da bi nas malo “vzel v roke”. Morda smo bili tudi preveč naivni. Če bi se lahko vrnil v preteklost, bi spremenil nekatere stvari.”
Nekateri bendi so se čez vrsto let vrnili k starim posnetkom, kar pa ne velja za Odisejo 2000: “Lemmy je bil motor skupine. Če ne bi bilo njega, ne bi obstali tako dolgo. O dokončanju posnetkov se nismo nikoli pogovarjali. Zdaj, ko je umrl, pa je to sploh nemogoče.”
Vrnitev v sedanjost in pogovor o Francijevem sodelovanju z Mi2 sta začela naznanjati prehod v zaključni del intervjuja: “V Mi2 sem se vrnil leta 2022. Trenutno sem polno angažiran s koncertnimi nastopi, ki jih je ravno prav. Koncerti so odlični. Ljudje imajo nenehno prepevajo vse pesmi, kar je za nastopajočega vedno odlično. Ta bend sem imel rad, še preden sem začel sodelovati z njimi. Gre za zelo dobro obdobje v moji karieri, saj sem se spet vrnil na odre. V žanru, ki mi je všeč, kar je velik privilegij!”
Z Mi2 je povezana tudi Francijeva prihodnost: “Pred Mi2 sem imel idejo, da bi zagnal nov projekt, nekaj precej drugačnega. Bolj moderen rock, tudi s stili, ki niso tako značilni zame. A se je vmes stvar ustavila, trenutno se posvečam samo Mi2. Na telefonu in po računalnikih imam sicer ogromno idej in riffov, za katere pa še ne vem, kje bodo končali (smeh).”
Intervju je zaključila sklepna misel: “Vesel sem, da še vedno obstajate novinarji, ki vas zanimajo takšne stvari. Tega je vse manj. Pred časom so objavili lestvico slovenskih kitaristov, ki je sprožila polemiko. Zakaj je ta tako visoko? Zakaj niste vključili še tega? Namesto da bi se veselili, da koga to sploh še zanima. Strokovnosti skoraj ni več, samo osnovna generična vprašanja. Želimo si strokovnih medijev in kritikov!”
