EDO MAAJKA: ‘Put u plus’ (2018)

FOTO: Google

Bosansko-hrvaški glasbenik Edo Maajka se je po šestletnem studijskem predahu vrnil z novim albumom, poimenovanim Put u plus. Kot nam je v nedavnem intervjuju (TUKAJ) zaupal glasbenik sam, naj bi bila tolikšna odsotnost posledica rojstva otroka, ki ga je dobil pred kratkim. Kar se tiče zanimivosti, povezanih z albumom, lahko še dodam, da je plošča v celoti nastala v zagrebškem studiu Morris, v bližnji prihodnosti pa jo lahko pričakujemo tudi na vinilnem nosilcu zvoka.

Ploščo odpira ‘Kreator’, s katero nas Edo že uvodoma usmeri h glavnemu sporočilu plošče: Sami smo tisti, ki spreminjamo minuse v pluse, saj smo sami tisti, ki se moramo znebiti travm, ki jih na nas prenašajo starši. Poleg tega nam skladba ponudi še eno presenečenje: ste slučajno kje slišali DJ-a?

Odsotnost beatov, ki so jih tokrat nadomestili boben in strunska glasbila, se nadaljuje tudi pri ‘Bolje je bolje’, le da se mu je tokrat za mikrofonom pridružila tudi Yaya iz zasedbe Jinx. Odlična popestritev s še enim družbenokritičnim sporočilom: Napredek ni mogoč, če se družba deli na različne pole.

No pasaran

Tretje mesto na plošči zaseda ‘No pasaran’. Prikladna reciklaža zgodovinskega slogana, bi lahko rekli, saj le-ta izvira iz časov španske državljanske vojne, ko so republikanske enote skušale zaustaviti vzpon nacionalistov, ki so kasneje na oblast pripeljali generala Franca. Čeprav se je časovni okvir spremenil, je sporočilo še zmeraj aktualno, sploh v časih, ko se fašizem in podobne ideologije počasi, a zagotovo vračajo na politična prizorišča.

Z ‘Dolazim i odlazim’ album nekoliko izgubi na svoji kvaliteti, saj je po uvodnem trojcu več kot kristalno jasno, da Edo zna tudi boljše.

‘Ne mogu disat’ plošček znova usmeri v pravo smer, saj gre še za eno odlično kombinacijo pretežno rockovskih glasbil in polaganja rim.

Z naslovno ‘Put u plus’ album zajadra v nekoliko mirnejše vode, a pri tem ne izgubi kvalitete. Kar se tiče mene, tretja najboljša skladba na albumu – takoj za ‘No pasaran’ in sledečo skladbo.

Sovraštvo se še zmeraj prenaša iz roda v rod

‘Ti meni ništa’ popelje album do drugega vrhunca. Bolj aktualen Edo res ne bi mogel biti, saj se, kot nam to pripoveduje v skladbi, sovraštvo še zmeraj prenaša iz roda v rod in tudi zaključku ene vojne že sledi kampanja za novo.

Po pozabljivi ‘Otrov’ je čas za ‘Od sutra’. Za himno vseh nas, ki stvari prelagamo na zlovešči »jutri«. Čeprav se zdi, da je bila skladba narejena »na prvo žogo«, si slednja še zmeraj zasluži mesto na albumu, saj predstavlja odličen prehod na ‘Izdajničko kolo’.

Ploščo zaključuje ‘Novi dan’, s katero se Edo zazre v prihodnost, hkrati pa ohranja povezavo s preteklostjo, se spominja dogodkov, ki so ga pripeljali do današnjega stanja. Morda tihi carpe diem, saj čas teče s svetlobno hitrostjo, zaradi česar je lahko vsak trenutek naš zadnji. Popolni zaključek albuma, bi še dodal.

Edo Maajka se je z novim albumom več kot odlično vrnil na sceno. Jasno, glasno in kritično. Če albumu še niste namenili pozornosti, to storite v najkrajšem možnem času. Gre za odlično svežino, sploh za poletne dni, ko z radijskih valov izginejo še zadnji nekonfekcijski izvajalci.

Namig za poslušanje

Obstoječe recenzije razširjam z novo rubriko: Namig za poslušanje. Čeprav imamo vsak svoj okus, obstaja verjetnost, da se v divjini skriva album, ki ga še niste slišali ali mu zaradi različnih razlogov niste namenili dovolj pozornosti.

Da ne dolgovezim, tokratno mesto v rubriki pripada zasedbi Black Sabbath in njihovemu enajstemu studijskemu albumu Born Again (1983). Gre za prvi in edini studijski album, ki ga je bend posnel z Ianom Gillanom (Deep Purple). Gre pri plošči za nesojeni tretji poskus, da bi bend nadaljeval s še enim odmevnim imenom, ki ga je med drugim pokopala tudi produkcija, ali za prezrto klasiko?