In je za nami. Koncert Gorana Bareta in Majk v Cvetičarni namreč. Koncert, ki bi se moral zgoditi že pretekli mesec, a so ga organizatorji iz objektivnih razlogov prestavili na mesec dni kasneje.
Vsi, ki pričakujete hvalospev enemu največjih rock poetov bivše skupne države, ga na tem mestu ne boste deležni. Zato vam, v izogib potencialnih žolčnih izlivov, raje že v naprej svetujem, da prenehate z branjem, zaprete zavihek ter nadaljujete s svojim življenjem. Morda skuhate kosilo, peljete psa na sprehod, se posvetite otrokom ali ga pač izkoristite z svojo boljšo polovico. Ob tem pa si zavrtite še aktualni plošček Majk – Nuspojave. Album, ki je pustil ogromen pečat, tako kot ga je pustil sam koncert.
Dobri Duhovi preteklosti …
Kdaj se je koncert začel vam v resnici ne vem povedati, ker niti nisem pogledala na uro. V publiki je bilo namreč toliko poznanih obrazov, ki jih je bilo potrebno pozdravit in izmenjat par besed o tem in onem, da je čas dejansko minil sam od sebe. Nato pa se je začelo dogajanje na odru, na kar me je pravzaprav opozorila publika sama, ki se je počasi začela zbirati v prvi vrsti. In vsi so bili tam z enim namenom. Na odru so se začele pojavljati silhuete, obsijane z modrino, zato je bilo težko reči kdo je kdo. A spremenilo se je samo ozračje. V njem je bilo čutiti napetost in neučakanost.
Nato pa je pred mikrofon stopil on. Čemur so sledili pogledi začudenja, in vsi smo se spraševali, če nismo morda na napačnem koncertu. Pa nismo bili. Borisu Beletu in njegovim Duhovom je pripadla čast, da so nastopili pred Majkami. Dve legendi, dva velikana glasbenega podtalja na istem odru, na isti večer … Človek si praktično ne bi želel ničesar lepšega.
Kdo pravzaprav so Duhovi? Gre za novo – staro zasedbo, pobudnik katere je bil Boris Bele. Človek, ki je predvsem starejši generaciji poznan kot član skupin Sedem svetlobnih let in legendarnih Buldožerjev. Pravzaprav drugi ne bi obstajali brez prvega. Sprva se je Bele pojavljal predvsem v osrednji vlogi kitarista, saj je mikrofon pripadal ekscentričnemu Marku Breclju. Po njegovem odhodu v kantavtorske vode, pa je v nič manj satirični štimi nadaljeval Bele, ki je tako prevzel še vlogo vokalista.
Gre namreč za bend, ki je domačo rock sceno zaznamoval s svojim, za takratni čas in sistem, progresivnim zvokom, ki so ga podpirala besedila večinoma pisana v srbo-hrvaščini. In, ki je bil zaradi svojega šaljivega in kritičnega odnosa do vsega od politike pa do same glasbene scene, trn v peti predstavnikom oblasti. Prah so tako dvigovali z marsikatero pikro, neprimerno in kontraverzno besedo, zaradi česar so se benda izogibale tako založbe kot tudi mediji. A ne poslušalci. In ravno to jim je prinašalo tudi nagrade.
Da Bele ni izgubil svoje hudomušnosti in uporniškega duha nakazuje tudi z svojim najnovejšim projektom, ki ob enem predstavlja novo obdobje delovanja. Pri tem pa so se mu pridružili še trije vrhunski glasbeniki: Luka Vehar na kitari, Miklavž Ašič – Miki na basu, ter Žiga Kožar za bobni. Da mislijo resno, so pokazali že z izidi singlov, ki jim je sledil še dolgometražni album Dobri duhovi prošlosti. Slednji je izšel lansko leto pri založbi Croatia Records in je bil že v prvem ponatisu v celoti razprodan.
Publiki v Cvetličarni so se predstavili z izjemno kratkim programom, a ravno dovolj dolgim, da so marsikoga prepričali v to, da jim (ponovno) prisluhni. Štiri skladbe iz zgoraj omenjenega ploščka so dovolj, da pritegnejo. ‘Pokvareni starci‘, ‘Tko sam ja?‘, prihajajočim praznikom primerna ‘Savršeni sprovod‘ ter finalna in meni med ljubšimi ‘Tvoja mama to radi‘ pritegnejo tako tiste poslušalce, ki hrepenijo po cinizmu, šaljivosti in uporu, ki so ga prinašala besedila Buldožerjev, kot tudi tiste, ki jim je bližje težja inštrumentalna mehanizacija. Duhovi so pač popolna zmes bogate zgodovine, mešane z modernimi zvočnimi prijemi in pogledom zazrtim v prihodnost.
Če ste jih v Cvetličarni zamudili, lahko to krivico popravite že zelo kmalu, saj se Duhovi že novembra vračajo v Ljubljano. Tokrat bodo ”strašili” 26.11. ob 20.00 v Klubu Cankarjevega doma.
… in slabi duhovi preteklosti
Nato pa je prišel čas, da oder zavzame človek zaradi katerega smo se vsi pravzaprav zbrali. O zdravstvenem stanju velikana vinkovškega rocka ne želim debatirat niti špekulirat, a nekaj je kristalno jasno. Morda bi bilo za nekaj časa bolje, da se bend izogiba nastopov. Na oder je namreč stopil izjemno koščen in več kot očitno dezorientiran človek, in ob pogledu nanj se je marsikomu zlomilo srce in je preprosto obstal odprtih ust.
Tisti, ki ste pričakovali ponovitev lanskoletne Cvetličarne, ali vsaj marčevskega koncerta v Orto baru … Ne vem kaj naj vam rečem. Pred vami je bil tako kot vedno odlično uigran bend, ki se je na vse pretege trudil slediti neskoncentriranemu in precej vidno slabovoljnemu Goranu Baretu. Kitarista Kruno Domaćinović in Davor Rodik, basist Mario Rašić, bobnar Alen Tibljaš in klaviaturist Berislav Blažević so pač glasbeniki, ki že leta delujejo z ekscentričnim Baretom in so verjetno, bolj ali manj, vajeni vseh njegovih muh. Pa vendar je tokrat že njim na obrazu pisalo, da večer ne bo šel tako kot so si zamislili. Če je bil vedno karizmatični glasbenik še marca, navkljub svoji zmedenosti in tehničnim težavam, recimo jim tako, več kot odlično razpoložen, pa smo bili tokrat deležni nečesa zares temačnega. Tokrat smo v dejanjih videli o čem govorijo njegove skladbe. ‘Teške boje, njima ja sam obojen‘, so besede, ki so prav tu in zdaj dobile povsem nov pomen. In vendar je tudi sam tekom koncerta večkrat omenil, da ne želi, da se ga poslušalci spominjamo po tej skladbi. Človek, ki je komaj zmogel odpeti eno lastno skladbo. Če ne bi bilo publike bi res poslušali samo in zgolj inštrumentalne izvedbe z vmesnim bentenjem nad vsem živim. To je isti človek, ki je komaj pel, ob enem pa poseduje neverjetno modrost in občutek za svet okoli sebe, ki presega nacionalne meje.
Bare je že od nekdaj poznan po svoji ekscentričnost in tem, »da koplje po najtemnejših zakotjih svoje duše, ki jih redko osvetlijo prebliski sreče.« (Aleksandar Dragaš). Vsi, ki smo se kdaj bolj poglobili v opus njegovih poezij in besedil vemo, da se je že večkrat iz oči v oči srečal z lastnimi demoni. Z izgubo in bolečino, ki kar noče in noče izginiti, pri čemer ne pomagajo niti droge. Nekateri po slednjih posegajo, da bi pozabili, spet drugi, da bi okrepili svoja občutja in se tako lažje izrazili.
Kakorkoli že … Pred nami je bil človek, ki zgleda kot nekdo, ki je dokončno obupal nad vsem, predvsem pa nad samim seboj. In vendar mislim, da še ni raziskal vsega, da se še ni izpel, in res srčno upam, da je to zgolj eno tistih težjih obdobij, ki bo rodilo nekaj tako temačno lepega kot so Nuspojave. Album, ki si je upravičeno zaslužil naziv albuma leta, ter postal prejemnik nagrade Porin. Album za katerega upam, da mu bom lahko nekoč v celoti prisluhnila v živo. Kajti, tam je bila. Setlista z več kot dvajsetimi skladbami, ki je zajemala bogat opus delovanja benda. Skoraj štirideset let delovanja v dvajsetih skladbah. Med njimi so bile tudi ‘Teške boje‘, ‘Budi ponosan‘, ‘Skarabej go go‘, ‘A ti još plačeš‘, ‘Baretov blues‘, ‘Ljubav kvavi‘, ‘Grešnik‘ … Te, ki smo jim dejansko lahko nekako prisluhnili. Koncert sicer ni bil razprodan, in resnično ga je obiskalo lepo število ljudi. Čeprav so se v prvi vrsti znašli ljudje, ki jim je več kot očitno dogajalo in so prvenstveno in iskreno uživali v glasbi, se je v publiki našel tudi marsikdo, ki je razočaran predčasno odšel. Pa slednjim res lahko zamerimo?
Skladbe, ki so nastale izpod peresa velikega Gorana Bareta so, ne glede na svojo temačnost, vedno najbolj nagovarjale prav tiste, ki so sami šli skozi pekel. Ker jim dajejo upanje. Sam koncert je zatorej v marsikomu pustil grenek priokus. In tudi sam bend si je pri zadnjih skladbah vidno oddahnil. Morda vedoč, da smo se bližali h koncu, morda je preprosto postalo vseeno. A še danes v glavi odzvanjajo besede in melodije. Tiste izrečene, še bolj pa tiste neslišne. In mislim, da je počasi prišel čas, da tudi sam Bare dobro prisluhne svojim besedam. ‘Budi ponosan …‘
