GORAN BARE & MAJKE: ”Nuspojave” (2018)

Naslovnica albuma 'Nuspojave'.
Naslovnica albuma 'Nuspojave'.

Goran Bare in Majke se po sedmih letih vračajo z novim studijskim izdelkom. Album ”Nuspojave” (Stranski učinki op. a.) je sicer izšel 30. marca letos pri založbi Croatia Records, v celoti pa je bil posnet v RSL studiu v Novem mestu. Za tekste je po večini poskrbel sam Goran Bare, prav tako za aranžmaje pri katerih pa mu je pomagal tudi basist in producent dotičnega albuma, Mario Rašić. Seveda pa ne smemo pozabiti niti na ostale člane, ki so sodelovali pri nastanku tega albuma. To so poleg vokalista Gorana Bareta ter basista Maria Rašića še kitarista Kruno Domaćinović in Davor Rodik ter bobnar Alen Tibljaš.

Album je izšel tudi v obliki gramofonske plošče kar me je še posebej osrečilo. Ker sem ga želela imeti na vinilu sem tudi odlašala s poslušanjem in posledično s samo recenzijo.

Temu, da so bila pričakovanja izjemno visoka je botrovalo tudi dejstvo, da že sam napis na ovitku plošče brez sramu trdi, da je pred nami ”rock album leta”. Pa je temu res tako?

 

O albumu ‘Nuspojave’

Da bo to drugačen album namiguje že sama vizualna podoba plošče. Ovitek namreč krasita dve izjemni črno-beli fotografiji, ki sta delo Zorana Marinovića. Na platnici je upodobljen Bare kot nekakšen mesija med tem, ko zadnjo stran krasi fotografija krokarja.

Mističnost vizualne podobe pa se nadaljuje tudi v samih skladbah. Te so temačne in melanholične in se praktično odmaknejo od klasičnega hard rock zvoka ”Teških boj” (2011) v bolj eksperimentalnega že kar malce psihadeličnega. Zvok postaja depresivnejši, težji in mračnejši, ritem počasnejši, aranžmaji pa so polnejši in prinašajo dve novosti – pedal steel ter klavirske vložke. Mogoče je čutiti vpliv glasbenikov kot sta pokojna Lou Reed in David Bowie ter Nick Cave. Čeprav se ”Nuspojave” poigrava z različnimi stili in se tako zvokovno razlikuje od vsega kar so Majke posnele v preteklosti pa dotični album še vedno drži rdečo nit v bluesu in tako ohranja vez s preteklimi.

Pri tem pa ne moremo niti mimo tekstov. Na tem albumu bolj kot kadarkoli prej zasije tudi Baretova pesniška veličina. V ospredju so besedila in ne več inštrumentali, čeprav tudi slednjih ne manjka. Pa vendar so tudi ti kompleksnejši. Besedila so bistveno zahtevnejša in za razumevanje zahtevajo več kot le eno poslušanje. Poleg (nesrečne) ljubezni se dotikajo še medosebnih odnosov kot tudi odnosa do boga. Bare pa v besedilih predstavi (svojo) resnico, ki pa ni vedno lepa.

Nuspojave” je album, ki vsebuje skromnih sedem skladb, ki pa v povprečju presegajo dolžino šestih minut. Na njem se tako nahajajo naslednje slkladbe: ”Ljubav Krvavi”, ”Osvijesti me”, ”Skarabej go-go”, ”Dobri anđeo te nočije pao”, ”I dok pleše sama s kišom”, ”To nije igra” ter ”Zašto”.

Pravzaprav je številka sedem večplastno število, ki ga najdemo v različnih kulturah pa vse od mistike, magije, pravljic pa do verovanjskih sistemov. Med drugim simbolizira globoko željo po spoznanju in po univerzalni resnici, je pa  tudi božje število, ki simbolizira popolnost in celoto. Pri tem albumu pa sta v ospredju prav preporod in resnica.

Album tako odpre zlovešči klavirsko kitarski začetek skladbe ”Ljubav krvavi”, ki je tudi najdaljša skladba na njem. Skladba govori o medosebnih odnosih in kako v ljubezni prihaja tudi do trpljenja. In že po prvih taktih je jasno, da to ne bo tipičen album Majk. V resnici jim je uspelo posneti izjemno netipičen album za celoten prostor bivše Jugoslavije, ki pa je pravzaprav dobrodošel veter drugačnosti. Ne prinaša zgolj generičnega rock ‘n rolla, ki se ponaša zgolj s tremi akordi, temveč mu daje globino, ki je manjka v tem svetu radijem prijaznih in komercialno usmerjenih rock popevk. Pravzaprav gre za album, ki zaradi svoje kompleksnosti ne bo povšeči vsem  poslušalcem. Prav tako gre za skladbe, ki jih predvsem zaradi daljše minutaže, ne bomo pogosto slišali po radijskih valovih. V tem oziru ima največ potenciala prav zadnja, najkrajša skladba, ki nosi naslov ”Zašto”. Ta je tudi, v primerjavi z ostalimi skladbami, zvokovno svetlejša, čeprav tekstovno nič manj zahtevna in nič bolj vesela od prejšnjih. Govori namreč o tem kako je življenje eno samo trpljenje in bolečina.

Skozi celoten album tako Bare išče upanje in smisel življenja, ki pa ni vedno samo igra temveč je polno napak in opravičevanj pa smeha in solz, kot govori v skladbi ”To nije igra”. Poleg smisla življenja pa išče tudi samega sebe, svojo svobodo in svoj prostor pod soncem kar lahko razberemo iz besedila skladbe ”Osvijesti me”. Ne moremo pa niti mimo skladbe ”I dok pleše sama s kišom”, ki se prvotno nahaja na solo albumu ”Srce” (2006). To je tudi edina skladba za katero tekst ni nastal izpod peresa Gorana Bareta temveč ga je spisala Lidija Bajuk.  Omenjena skladba je na tem albumu dobila povsem novo preobleko ob kateri človek ne ostane ravnodušen.

Če se mi je torej ob prvem srečanju s to ploščo porodil kanček dvoma pa sedaj povsem razumem čemu si je prislužil naziv ”rock albuma leta”. Pri tem lahko tudi toliko bolje razumem zakaj je bilo na ta izdelek potrebno tako dolgo čakati. Celoten paket je namreč izdelan skrbno in kvalitetno. In na takšno kvaliteto je bilo vredno (po)čakati.