O hrvaški skupini Jelusick smo v zadnjem letu slišali že kar precej. Po izdaji prvenca ‘Follow the Blind Man’ lanskega septembra nizajo uspeh za uspehom, pri čemer je potrebno poudariti, da se stvari niso zgodile čez noč. Pevec Dino Jelusić je na glasbeni sceni prisoten že od ranega otroštva, v dolgoletni karieri pa mu poleg mnogih vzponov, ni bilo prizaneseno s številnimi padci. Zmagovalec prve otroške Evrovizije, nato pa pevec ameriške senzacije Trans-Siberian Orchestra in član skupine Whitesnake, se končno uveljavlja v nečem povsem svojem. Konec lanskega leta je nastopil pri nas, najprej v Cvetličarni kot predskupina The Dead Daisies, nato pa navdušil v intimnem nastopu v portoroškem Rock n’ Roll Cirkusu (koncertopis). Takoj, ko je najavil veliki koncert v zagrebški Tvornici kulture, ni bilo dvoma, da obiščemo hrvaško prestolnico in ponovno doživimo spektakel, ki mu ni para.
Po prihodu v prenapolnjeno dvorano je završalo navdušenje, ko je odrski zaslon odšteval sekunde do začetka koncerta. Glasbeni stroji v »tovarni kulture« so se prižgali, instrumentalna uvertura filmskih razsežnosti pa je napovedala prihajajočo glasbeno epopejo, katero pooseblja skladba ‘Reign of Voltures’, ki je hkrati tudi prva skladba albuma ‘Follow the Blind Man’. Po nekaj sekundah se je spustila zavesa in izbruhnili so progresivni metalski riffi. Pevčev obraz je bil na začetku skrit pod masko, katero smo videli že v videospotu te skladbe, kar je še dodalo k pridihu dramatičnosti. Maska je kmalu padla. Še več. Padli so vsi zadržki in dvomi o vzhajajočemu uspehu skupine Jelusick. Natrpana dvorana se je tresla od kitarskih zvokov, pojočih grl in dvignjenih src. Močni ‘Acid Rain’ je sledila nova energijska bomba – tokrat priredba pesmi ‘The Look’, švedskega dueta Roxette. Nato smo se vrnili v Dinova zgodnja dvajseta, ko je na konceptualnemu albumu ‘Prošao sam sve’, napisanem po knjigi ‘260 dana’, katere filmska adaptacija naj bi bila trenutno v teku, izšla skladba ‘Odlazim’. Pozneje jo je Dino preoblekel v angleško različico z naslovom ‘Fade Away’, katero smo poslušali včeraj. Za njo je prišla na vrsto vokalna vojska iz publike in zapela skorajda obredni refren »well I’m rotten and cold, felt this way for too long, bring the healer …«. In prišel je. Zdravilec, ki bi obudil še mrtveca, četudi se je koncert nadaljeval z morbitno ekstazo ‘Died’. Ob slednji se poslušalec naježi in pomisli, da glas v refrenu prihaja nekje od zgoraj (če že ne od spodaj), ne pa iz drobnega Dina Jelusića.
Singlu ‘Chaos Master’ je sledil drugi del ali izpovedna klavirska balada ‘The Bitter End’, ki pa ni oznanila grenkega konca, temveč šele začetek. Nastopil je čas za uspešnico ‘The Great Divide’. Slednjo je Jelusić odpel tudi v zadnji sezoni hrvaške različice oddaje The Voice, katero so poleg odličnih kandidatov zaznamovale tudi pogoste solze mentorja Dina. O tem, kako močno se je ta čustveno navezal na kandidate, govori včerajšnje dejanje, ko je v publiki poiskal svojega finalista Jakova Peruška Rihtarja ter mu podal mikrofon, da je odpel nekaj verzov skladbe ‘The Great Divide’. Publika je to seveda pospremila z bučnim aplavzom.
Po udarni ‘What I Want’ je bil čas za nekaj povsem novega. Pod nikoli prej slišano skladbo ‘Back on My Feet’ so se podpisali Jelusić, Keller in Ron “Bumblefoot” Thal. Zadnjega se morda spomnite iz prejšnje postave skupine Guns N’ Roses, preden sta Axl Rose in Slash zakopala bojno sekiro in se skupaj vrnila na stadionske odre. Bumblefoot sedaj sodeluje z Jelusićem v ameriški zasedbi Whom Gods Destroy, ki je pred slabim mesecem izdala album ‘Insanium’. Nova skladba morda nakazuje vsebinsko bolj optimistično usmerjenost novega albuma skupine Jelusick. Za tem so se fantom na odru pridružili še dve pozavni in saksofon. Trio so sestavljali glasbeniki iz Dinovega rojstnega kraja, slavonske Požege. Skupaj so odigrali zanimivo funky fuzijo, s katero si lahko na novemu albumu obetamo še več eksperimentalnega zvoka.
Naraščajoča temperatura je vztrajala, srca pa so se topila, ko je zadonela ‘Follow the Blind Man’, pospremljena s saksofonom Dominika Grgića. Od tu naprej so glasbeni stroji na dveh nogah delovali s polno paro. Z mojstrovino ‘Divide & Conquer’ se je zdelo, da se je v Dinov vokal reinkarniral sam Ronnie James Dio. Sledila je močna Animal Inside, za konec, preden so se Jelusick začasno poslovili z odra, pa so še zadnjič poleteli s singlom ‘Fly High Again’. Tokrat skoraj dobesedno, kajti Dino se je odločil splezati na vrh odrske konstrukcije. Morda je izgledalo nevarno, vendar je dodalo še tisto piko na i celotni predstavi.
Zasedba je v dobrih dveh urah odigrala kakovosten in raznolik repertoar. Atmosfero je do neke mere motil zgolj naraščajoči cigaretni dim, zaradi katerega je bila dvorana vse bolj meglena, tisti bolj občutljivi pa smo se zatekli v kletne prostore ob straniščih, da smo ujeli nekaj zraka, saj ga je v dvorani, ki je dobesedno pokala po šivih, vse bolj primanjkovalo.
Po slabih dveh urah in mnogih vrhuncih bi si mislili, da so Jelusick opravili svoje, a so se vrnili s še nekaj presenečenji. Za prvo presenečenje je poskrbel kar Dinov »keytar« solo, drugo presenečenje pa je bila skladba ‘Tower of Lies’, Dinove prejšnje zasedbe Animal Drive, ki se je razšla zaradi sodnega spora z italijansko založbo Frontiers Records. Glede na visoko temperaturo se je zgodilo pričakovano – Jelusick so »tovarno požgali do tal« z izvedbo pesmi ‘Burn’, legendarnih Deep Purple. Sedaj bo potrebno zgraditi novo, boljšo, večjo, kajti Jelusick si to zaslužijo.
Včerajšnji dogodek ni bil koncert, temveč večerna izmena v tovarni rock’ n’ rolla, kjer se snujejo sanje mladih, a izjemnih glasbenikov, ki ne varčujejo z izkazovanjem predanosti in strasti do glasbe. To je bil večer, ko smo bili priča rojstvu legende, večer, ki bo za vedno živel v srcih tistih, ki smo ga doživeli. Jelusick imajo že danes nov nastop v Reki, že naslednji teden pa se bo njihove glasbe lahko nadejalo občinstvo v Braziliji.
Jelusick, bon voyage!
Besedilo: Patricija Ostrožnik Zupančič
