Če si kdo zares zasluži svoje mesto v zgodovini, so to AC/DC. Zasedba, ki je za svoj položaj prelila kri in znoj, ter se po vsaki krizi vrnila močnejša. Smrti Bona Scotta je sledil izid enega najbolj prodajanih albumov v vseh časov, komercialno ne preveč uspešni drugi polovici osemdesetih je sledil megahit “Thunderstruck” in tako naprej. Klan družine Young je znova in znova uspešno strnil vrste, iz svojega otroka pa ustvaril paradnega konja, ki s svojo skrivnostnostjo tudi ob premoru brez posebnih naporov uspešno ohranja zanimanje oboževalcev.
Če se je zasedba z objavo plošče Black Ice (2008), relativno uspešno vrnila na sceno, slavje ni trajalo dolgo. V času izida albuma Rock or Bust (2014) so se nad taborom AC/DC znova začeli zbirati temni oblaki. Zaradi zdravstvenih težav je odšel soustanovitelj Malcolm Young (umrl leta 2017), nato bobnar Phil Rudd, nekoliko kasneje pa še pevec Brian Johnson. Nova kriza, nova rešitev, saj sta se v band vrnila bobnar Chris Slade, ki je sodeloval pri nastanku plošče The Razors Edge (1990) in ritem kitarist Stevie Young, ki je leta 1988 za kratek čas že nadomestil Malcolma. Poleg njiju pa še nov pevec, in sicer nihče drug kot Axl Rose. Poteza, ki je dvignila kar nekaj prahu, saj Axl v tistih časih ni veljal za najbolj zanesljivega. Potem pa se je zgodil nastop v Lizboni, za njim pa še preostanek turneje. Sprememba, ki se je poznala tudi pri kasnejših koncertih delno združene klasične postave Guns N’ Roses.
Zaključek Rock or Bust turneje je usodo AC/DC znova postavil pod velik vprašaj. Kako nadaljevati? Sploh od dejstvu, da je Malcolm Young v vmesnem času izgubil boj z boleznijo. A vsak konec je lahko tudi priložnost za nov začetek, saj so se kmalu po Youngovem pogrebu na spletu pojavile slike, ki so nakazovale na to, da zasedba še ni rekla zadnje besede. Govorice so postale resničnost sredi letošnjega septembra, ko je band le najavil izid novega albuma.
Pregled skladb
Čeprav me objava singla “Shot in the Dark” ni navdušila, morda celo nasprotno, je novi album že uvodoma popravil vtis. Morda le napačna izbira prvega singla? Odpiralec “Realize” je namreč točno to, kar je zasedba potrebovala. Močan udarec v obraz, ob katerem se človek upravičeno vpraša, kaj vse se še skriva v Angusovih arhivih. Zakaj so pretekli albumi vsebovali toliko balasta? Ostanek preteklosti, čigar korenine bi se verjetno dalo izslediti celo do plošče Fly on the Wall (1985), podprt s sodobnimi pristopi. In da o značilnih spremljevalnih vokalih, sočnem Angusov solu in kitarskem dvoboju med Youngoma niti ne začenjam. Klasičen primer brezčasnosti fenomena AC/DC. “Rejection” začne upočasnjevati tempo, hkrati pa nas tudi opomni, zakaj je Phil Rudd zasedbin edini legitimni bobnar. Morebiten ostanek plošče Stiff Upper Lip (2000), ki bi zadnji še kako koristil. Zajeti val ne pojenja niti s prihodom “Shot in the Dark,” ki deluje v kontekstu slišanega veliko bolj smiselno. Še nekoliko počasneje, a nič manj umazano. Klasičen in sočen AC/DC štikelc od glave do pet. “Through the Mists of Time” predstavlja tisto, kar se v zasedbinem slovarju nahaja kot opis balade. Kdo bi si mislil, da bomo kdaj dočakali kaj takšnega. Prepričljiv izstop iz območja udobja, ki izpade naravno in iskreno. Obrati se začno povečevati s prihodom “Kick You When You’re Down.” Kot da je Brian iz sebe spravil vso negativno energijo, povezano z dogodki zadnjih let. Neverjetno, hkrati pa tudi pričakovano, saj je bil album posnet v več etapah, kar je slednjemu omogočilo dovolj časa za počitek. Bomo videli, kako bodo nove skladbe zvenele v živo. “Witch’s Spell” še nekoliko poveča obrate. Mlajša sestra “Spoilin’ for a Fight,” ki opazno nadgrajuje družinsko mojstrstvo.
Album nadaljuje njegov drugi singel “Demon Fire.” Verjeten ostanek časov plošče Ballbreaker (1995), ki solidno nadaljuje naše potovanje. Nekakšna novodobna izpeljanka “Caught with Your Pants Down,” kjer Brian po dolgem času del besedila tudi od recitira. Morebitna referenca na filmsko serijo Mad Max ali film The Car (1977)? Nekaj podobnega velja tudi za “Wild Reputation” in “No Man’s Land.” Solidna vezna člena, ki ne ustavljata albumovega teka, hkrati pa ga tudi ne izboljšujeta. Prihod “Systems Down” pomeni korak naprej, saj ji sledi “Money Shot.” Za prvinski acdcjevski zvarek, ki v družbi “Code Red” poskrbi za vrhunski zaključek albuma.
Z novim albumom so se AC/DC prepričljivo vrnili na sceno, s katere v bistvu niso nikoli odšli. Album vsebuje toliko mladostniške energije, ki je od zasedbe s tolikšnim stažem in katalogom, ki je zadnja desetletja pretežno preživel na avtopilotu, ne bi pričakovali. Kot da je tragedija tista, ki v bandu sproži poseben dražljaj, ki omogoči nastanek takšnega album. Če je Scottovi smrti sledil Back in Black (1980), je za Malcolmovo prišel Power Up!
Najboljši album, ki ga je band izdal po Flick of the Switch (1983).
Ocena: 4,5/5
