Zgodba o uspehu avstralskih rockerjev bi si lahko v prihodnosti vsekakor zaslužila filmsko uprizoritev. Neskončno število kilometrov na cesti in ravno toliko nastopov na raznoraznih prizoriščih sta iz AC/DC v drugi polovici 70. let ustvarila prav posebno atrakcijo. Ime, ki je na svoji koži do dobra izkusilo pomen svojega (zelo preroškega) besedila:
It’s a long way to the top (if you wanna rock ‘n’ roll)
Kajti tik pred vstopom v najvišjo ligo, ki ga je zasedbi omogočil album Highway to Hell (1979), je band prizadela huda tragedija. Ko je 19. februarja 1980 zaradi, kot v svoji knjigi piše Jesse Fink, nikoli povsem pojasnjenih okoliščin, povezanih z divjim življenjskim slogom, svet zapustil zasedbin pevec in pisec besedil Bon Scott.
Izjemno neprijeten položaj, iz katerega se je zasedba vrnila močnejša kot kadar koli prej. Zgolj nekaj mesecev po Scottovi smrti je namreč izšel bandov komercialno najuspešnejši album Back in Black. Plošča, ki se uvršča med 5 najbolj prodajanih albumov vseh časov, je izšla pod okriljem Albert Productions in Atlantic Records. Gre za prvi album, ki ga je band posnel z Brianom Johnsonom. Tragediji primerna je bila tudi izbira naslovnice.
Pregled skladb
Ploščo odpira megalomanska “Hells Bells”, ki nas že uvodoma seznani z dejstvom, da gre za nesmrtno mojstrovino. Za album, ki ga bodo poslušale in opevale še številne generacije poslušalcev. Kot da album predstavlja nekakšno katarzo. Dejanje, s katerim je band iz sebe izlil vso negativno energijo in čustva. Napisano velja tudi za visokooktansko “Shoot to Thrill”. Še eno klasiko in koncertno stalnico. Zajeti val ne pojenja niti s prihodom “What Do You Do for Money Honey”. Nekoliko krajše, vendar znova direktno v obraz. “Given the Dog a Bone” v primerjavi s svojimi predhodnicami zveni nekoliko slabše, a še zmeraj svetlobna leta od izraza “balast”. Nekatere skladbe so enostavno predobre. Album zaključuje prezrta mojstrovina “Let Me Put My Love into You”. Izdelek, ki je ostal v senci očitnih hitov in skladba, ki bi jo lahko band večkrat izbrskal iz naftalina. Poleg vsega pa tudi albumov absolutni vrhunec.
Stran B začenja klasični dvojec “Back in Black”-“You Shook Me All Night Long”, o katerih je bilo povedanega že dovolj. Nesmrtna hita, brez katerih bi si verjetno težko zamislili bandov koncert. Podobno velja tudi za “Have a Drink on Me”. Poklon pokojnemu Scottu, hkrati pa vnovičen primer skladbe, ki bi jo band lahko večkrat izvedel v živo. Vsaj v zadnjih desetletjih. Po drugi strani pa, ob tolikšni izbiri …
Ploščo zaključujeta “Shake a Leg”, ki je deležna iste usode kot njena predhodnica in klasična “Rock and Roll Ain’t Noise Pollution”. Šolska definicija zapiralca albuma, ob katerem se zdi vnovično poslušanje edina logična izbira.
Prvenec, ki ga je band posnel s pevcem Johnsonom, tudi po preteku štirih desetletij ostaja nujno poslušanje in lastnina vsakega žanrskega zanesenjaka. Deseterica mogočnih stvaritev navkljub nekaterim alternativnim pogledom na njihovo avtorstvo še vedno ostaja sveža in vitalna.
Še na mnoga leta!
Ocena: 5/5
