Ker so se mi ob omembi naslova zadnje AC/DC plošče v spominu z izjemo naslovne in delčkov nekaterih drugih skladb večinoma pojavljale stvari, kot sta odhod in kasnejša smrt Malcolma Younga, Axlovo odmevno nadomeščanje pevca Johnsona in menjave bobnarjev, je bil čas pred izidom Power Up (PWR/UP, 2020) primerna priložnost za vnovičen obisk danes nekoliko pozabljenega ploščka. Albuma, ki ga je tako kot Black Ice (2008) in prihajajočo ploščo produciral Brendan O’Brien in izdelka, čigar skladbe sta znova prispevala izključno brata Young. Bandov najkrajši studijski album poslušalcu ponuja množico 11 skladb, ki po dolžini ne presegajo 4 minut in ki izvirajo iz različnih obdobij njegove zgodovine.
Pregled skladb
Album nam ne prinaša ničesar novega. Ničesar, kar bi nam na novo osmislilo dojemanje AC/DC. Nekaj igrivih, k bistvu usmerjenih poskočnic (“Rock or Bust,” “Sweet Candy,” “Miss Adventure” in “Baptism by Fire”), vojaško “Dogs of War,” relativno uspešen poskus stvaritve novodobne “You Shook Me All Night Long,” imenovan ”Rock the Blues Away,” hkrati pa tudi nekaj mašil (“Got Some Rock & Roll Thunder,” “Hard Times” in “Rock the House”), ki dosežejo svoj vrh z “Emission Control.”
Obisk Rock or Bust je navrgel nekaj skladb, ki so tekom let nekoliko zdrsnile v ozadje, hkrati pa me je spomnil tudi na naslove, ob katerih sem se znova vprašal, ali je bila njihova objava res potrebna. Dobro ali slabo. Album ima svoje trenutke, zaradi česa ta navkljub vmesnemu balastu izpade presenetljivo enovito.
Ocena: 3/5
