Skupni projekt Janeza Bončine – Benča in nekaterih članov zasedbe M.A.S.H. (TUKAJ lahko preberete recenzijo bandovega neizdanega prvenca), imenovan YUNK (Junaki nočne kronike), je leta 1989 izdal svoj drugi studijski album Grafitti.
V intervjuju, ki smo ga z Benčem opravili leta 2018, nam je slednji o sodelovanju povedal:
Drži (smeh). Gre za obdobje, ki mi je še danes zelo pri srcu. Zasedbo sem spoznal v Fužinah, na nekem koncertu. Ko so stopili na oder, mi je skoraj odneslo »gate« (smeh). V hipu sem vedel, da gre za bend, ki mu je potrebno pomagati.
V tistih časih so v Cankarjevem domu postavljali nov studio, za katerega so potrebovali testni bend. Prišlo je do sodelovanja. Oni so lahko preizkusili svojo opremo, fantje pa so igrali.
Takrat pa nisem vedel, da so imeli probleme s pevcem, čigar mesto sem na koncu prevzel sam. Moj predhodnik je bil namreč tudi oficir, kar pa ni odgovarjalo bendovi podobi. Čeprav je bil fantastičen, metalec po srcu in duši, so se ga ostali člani želeli znebiti. Da o težavah z urnikom, kajti vojaščina ni imela fiksnega urnika, niti ne začenjam.
Spominjam se tudi, kako nas je Hus [Husein Hasanefendić] iz Parnih Valjakov povabil na skupno turnejo, ki pa ni trajala več kot en nastop. Bili smo prehudi za njih (smeh).
Skupaj smo ustvarili dva albuma, na katera sem zelo ponosen. Če se vpraša mene, so bili Mash oziroma YUNK najboljša jugoslovanska heavy metal zasedba. In to navkljub vsem primerjavam, da je bil Lebar [danes Lemer, op. p.] zgolj klon Yngwiea Malmsteena. Prav rad bi videl kritike, kako bi sami igrali to, kar je takrat počel on.
Lansko leto smo poklepetali tudi z bandovim kitaristom Lemerjem, ki nam je o nastanku albuma povedal:
Pri drugi plošči smo se zelo uskladili. Material je nastal na Pohorju, kjer smo za deset dni najeli kočo in v miru ustvarjali. Šlo je za produkt ekipnega dela, za stilski približek tistega, kar smo si v tistem momentu želeli – ne glede na žanrske razlike med nami.
Pregled skladb
Ploščo odpira “Poslušam radio”, ki s svojo virtuozno melodično strukturo in domiselno uporabo materinščine naznanja, da je pred nami še zanimiva pot. Zanimivemu hibridu hard rocka in Benčevega glasu sledi “Lokalni seksualni vojak”. Z vplivi Rainbow zaznamovana stvaritev, ki se lahko brez težav kosa s seksualnimi metaforami tistega časa. Opolzkost, servirana na pravilen način. Začrtano pot nadaljuje “Mlada in vroča kri”, ki znova potrjuje albumov status izgubljene klasike. Visoka stopnja vrtenja se nekoliko umiri s prihodom “Bar na končni postaji”, ki nas ponese v čase Benčeve plošče Ob šanku (1983). Nič nenavadnega, saj je besedilo znova prispeval Brane Kastelic. Instrumentalna “Bokser” nadaljuje naše potovanje. Zanimivo in vredno naziva samostojna skladba. Naslednja je na vrsti “Graffiti“. Očiten ostanek obdobja, hkrati pa tudi skladba, ki ji je zob časa relativno dobro prizanesel. Za baladno “Srečen sem, ker si nocoj ob meni“ bi lahko rekli podobno. Poskus stvaritve balade, ki je zasedbi v veliko pogledih tudi uspel. Erotično in omamno, sploh zaradi uporabe akustične kitare, ki spremlja Benčev hipnotični glas. S prihodom “Ognjerezi” nam plošča razkrije svojo najšibkejšo skladbo. A nič ne de, saj instrumentalna “Dystonia invicta” ne odstopa od standardov, ki jo je pred njo postavil “Bokser”. Album zaključuje “Grafitti finale”. Sklepni del skladbe “Graffiti“.
Plošča Grafitti tudi po več kot treh desetletjih še zmeraj predstavlja možnost za zanimiv izlet v preteklost. V nekoliko pozabljene čase domače glasbene zgodovine. Kajti navkljub nekaterim zastarelim elementom slednja še zmeraj premore stvari, ki jo ohranjajo živo in vredno vašega časa.
Ocena: 4/5
