MARK LEMER: ‘Da se je slišala kitara’

FOTO: Mark Lemer (zasebni arhiv)

Nekdaj kitarist zasedb Mash oziroma YUNK – Junaki nočne kronike in Lunapark (kasneje Lunn-a-park), danes pa (predvsem) ustvarjalec kitar in tattoojev Mark Lemer je nedvomno eden tistih. Pozabljenih kitarskih herojev domače in širše regionalne scene, ki so zaradi takšnih ali drugačnih razlogov zdrsnili v ozadje in se dobro znašli tudi v drugih, nekoliko manj rockovskih vodah, a pri tem še zmeraj ostali zvesti svojim koreninam. Drugi del je na voljo TUKAJ.

ROCKER.SI: Pozdravljen, kako si?

MARK LEMER: Dobro, hvala.

ROCKER.SI: Čeprav se zadnje čase ukvarjaš predvsem z izdelovanjem kitar in tetoviranjem, si še zmeraj aktiven tudi v studiu. Sodeč po slišanem, novi projekt, imenovan Ace the Blues, temelji na blues rocku, v katerega si umestil kopico impresivnih kitarskih prijemov. Lahko kaj več o tem?

MARK LEMER: Tako je, projekt se imenuje Ace the Blues. Gre za zadevo, ki je stara že skoraj deset let.

Skladbe so nared, vendar nikakor ne najdem ljudi, s katerimi bi lahko projekt spravil na ustrezen nivo. Sploh vokala. Če se pojavi, bo vse skupaj končano zelo hitro.

ROCKER.SI: Imaš v mislih kakšna posebna imena? So to domači ali tuji izvajalci?

MARK LEMER: Oboje. V mislih imam nekaj domačih kot tudi tujih navez. Za snemanje in kakšen promocijski nastop bi se s kom še dalo dogovoriti, a ne iščem tega. Želim ustvariti ekipo, ki bo s srcem v projektu. Sicer se mi zdi, da je to danes že utopija, a vztrajam.

ROCKER.SI: Odpraviva se v preteklost; v osemdeseta. V čase zasedbe Mash in kasnejših YUNK – Junaki nočne kronike, kjer ste sodelovali z Janezom Bončino – Benčem (TUKAJ si lahko preberete drugi del intervjuja z Janezom, kjer je ta predstavil svoje spomine na čase zasedbe YUNK). Dokaj nenavadno sodelovanje, ali pač?

MARK LEMER: Pri Mash je šlo za začetke. S to ekipo smo skupaj odraščali. Ne spomnim se več točno, zakaj nam preboj ni uspel. Mogoče, ker smo bili preveč progresivni in premalo vztrajni. Drži pa tudi, da se je takrat pojavil Benč, z njim pa rojstvo Junakov.

Naš prvi pevec Franci Tominšek, ki je kasneje deloval z zasedbo Mary Rose, se je moral na željo založbe RTB, s katero smo se takrat v Beogradu dogovarjali za izdajo albuma, žal posloviti. Tudi z njegovim naslednikom, ki je z nami ustvaril delovna posnetka za dve skladbi, se stvari niso izšle.

V istem času se je v Beogradu zadrževal tudi Benč, ki se je takrat ravno tako dogovarjal z založbo. Na njihov predlog, saj so v nas videli potencial za nekakšno jugoslovansko atrakcijo, smo združili moči – bend se je kasneje osredotočil predvsem na slovenski trg.

ROCKER.SI: Član zasedbe je bil nekaj časa tudi Vili Resnik. Kaj lahko dodaš na tem mestu?

MARK LEMER: Drži, z nami je posnel eno skladbo. Med nami in Vilijem ni bilo nikoli nekega resnega sodelovanja.

ROCKER.SI: Kakšna je bila pravzaprav kronologija vaših pevcev?

MARK LEMER: S Frenkom [Franci Tominšek] smo bili skupaj od ustanovitve benda, dokler se ni, kot sem že omenil, zgodil RTB. Bil je še poskus s pokojnim Azmirjem Čvorakom, vendar ta ni prepričal založbe. Resnik je bil naslednji. Škoda, da ni prišlo do resnega sodelovanja. Skupaj bi verjetno lahko premostili marsikatero oviro, ki bi se nam pojavila na poti. Tukaj se je tudi končala naša zgodba o naskoku na jugoslovanski trg; nato so se zgodili Junaki nočne kronike.

ROCKER.SI: Leta 1988 ste pod novim imenom izdali svoj prvenec Na noge!, ki zveni kot križanec med takratnim metalom in Benčevo solo ploščo Ob šanku (1983). Lahko kaj več o tem?

MARK LEMER: Oboji smo imeli veliko idej, ki jih je bilo potrebno uskladiti. Benč je dodelal naše, mi na svoj način njegove. Navkljub dodelavam so bile slogovne razlike še zmeraj opazne.

Danes na vse skupaj gledam drugače. Odkrito povedano, mi takrat stvari niso bile preveč všeč, saj smo si želeli, da bi ga le žgali, na našem albumu pa so se pojavile tudi pop skladbe. Šele kasneje sem spoznal, da takrat kot kitarist nisem razmišljal o skladbah, o njihovi strukturi, o vokalnih linijah, besedilih in podobnih stvareh. Glavno mi je bilo, da se je slišala kitara, da so bile solaže. To so bili časi mladostniške razuzdanosti, ko smo si želeli biti podobni svojim idolom. Takrat še nisem bil zrel kot avtor.

Kljub vsemu še zmeraj menim, da smo na koncu (ne glede na različne poglede na glasbo) še zmeraj ustvarili dva kvalitetna izdelka.

ROCKER.SI: Kako je bilo z glasbeno opremo v tistih časih?

MARK LEMER: Razmere so bile, navkljub temu da je bil propad Jugoslavije že na obzorju, težavne. Pri nas skoraj nisi dobil niti kitarskih strun, elektronk za ojačevalce in podobnega. Večino opreme smo tako ali drugače pripeljali iz tujine. Obstajal je trg z rabljeno opremo, kaj več pa že težko.

ROCKER.SI: V kolikšni meri ste se držali neslavnega reka »seks, droge in rock ‘n’ roll«?

MARK LEMER: Kakor kdo (smeh). Seveda so bili tudi takšni primeri. Zase lahko rečem, da sem bil glede opojnih substanc kar priden, da sem vedel, kje je meja. Kakšno pivo smo seveda že spili; brez tega ni šlo. A sem se sam hitro poročil in imel otroka. Poleg tega sem že celo življenje aktiven športnik.

ROCKER.SI: Na obeh ploščah se pojavlja veliko družbenokritičnih besedil; pa naj si bo to kritični pogled na generacijski spopad med mladimi in starejšimi generacijami, uporaba zelenih tehnologij ali kaj tretjega. Ste imeli kakšne težave s cenzuro?

MARK LEMER: Kot mi je znano, ne. Kot sem že omenil, nas vsebina skladb ni preveč zanimala, saj smo bili nezreli. Pri veliko besedilih sem šele kasneje videl, kaj je želel povedati Janez (smeh).

ROCKER.SI: Leto dni kasneje ste izdali album Grafitti (1989), ki letos praznuje svoj 30. rojstni dan. Če ga primerjava z vašim prvencem, se zdi, da ste na njem našli skupno pot, smer, v katero bi se lahko podali, če bi sodelovanje obstalo. Kako danes gledaš na oba izdelka?

MARK LEMER: Prvi album mi je vsekakor ljubši, saj je bolj organski. Drugega albuma ne morem poslušati, saj mi zvokovno-produkcijsko ne gre v kontekst s tistim, kar smo si takrat zastavili. Takrat sem bil tudi pod velikimi vplivi svojih idolov; šlo je za nezrele mladostniške misli, za katere sem zelo hitro dojel, da to ni to in od katerih sem se zelo hitro odmaknil. Če bi s tisto postavo ustvarili tretji album, bi bil ta vsaj po mojem mnenju bistveno drugačen.

Smo se pa stilsko na drugi plošči zelo uskladili. Material je nastal na Pohorju, kjer smo za deset dni najeli kočo in v miru ustvarjali. Šlo je za produkt ekipnega dela, za stilski približek tistega, kar smo si v tistem momentu želeli – ne glede na žanrske razlike med nami.

ROCKER.SI: Kaj bi izpostavil kot vrhunec vašega sodelovanja?

MARK LEMER: Za mene osebno sta to oba izdana albuma.