M.A.S.H.: ‘83/85 Songs’ (2020)

Foto: Mark Lemer (osebni arhiv)

Pred nastankom bandov Junaki nočne kronike in Mary Rose je na domači sceni rohnela še ena tvorba. Druščina, ki je slišala na ime M.A.S.H. in ki so jo sestavljali Mark Lemer (kitara), Frenk Tominšek (vokal), Edi Šibenik Veterinni (klaviature), Srečo Verčič (bas) in Damjan Brezovec (bobni).

Bandov kitarist Mark nam je v sklopu lanskega intervjuja zaupal nekaj podrobnosti, povezanih s svojim članstvom v zasedbi:

Pri Mash je šlo za začetke. S to ekipo smo skupaj odraščali. Ne spomnim se več točno, zakaj nam preboj ni uspel. Mogoče, ker smo bili preveč progresivni in premalo vztrajni. Drži pa tudi, da se je takrat pojavil Benč, z njim pa rojstvo Junakov.

Naš prvi pevec Franci Tominšek, ki je kasneje deloval z zasedbo Mary Rose, se je moral na željo založbe RTB, s katero smo se takrat v Beogradu dogovarjali za izdajo albuma, žal posloviti. Tudi z njegovim naslednikom, ki je z nami ustvaril delovna posnetka za dve skladbi, se stvari niso izšle.

V istem času se je v Beogradu zadrževal tudi Benč, ki se je takrat ravno tako dogovarjal z založbo. Na njihov predlog, saj so v nas videli potencial za nekakšno jugoslovansko atrakcijo, smo združili moči – band se je kasneje osredotočil predvsem na slovenski trg.

O skupnem sodelovanju je leta 2018 spregovoril tudi Janez Bončina Benč:

Šlo je za obdobje, ki mi je še danes zelo pri srcu. Zasedbo sem spoznal v Fužinah, na nekem koncertu. Ko so stopili na oder, mi je skoraj odneslo »gate« (smeh). V hipu sem vedel, da gre za band, ki mu je potrebno pomagati.

V tistih časih so v Cankarjevem domu postavljali nov studio, za katerega so potrebovali testni band. Prišlo je do sodelovanja. Oni so lahko preizkusili svojo opremo, fantje pa so igrali.

Takrat pa nisem vedel, da so imeli probleme s pevcem, čigar mesto sem na koncu prevzel sam. Moj predhodnik je bil namreč tudi oficir, kar pa ni odgovarjalo bandovi podobi. Čeprav je bil fantastičen, metalec po srcu in duši, so se ga ostali člani želeli znebiti. Da o težavah z urnikom, kajti vojaščina ni imela fiksnega urnika, niti ne začenjam.

Spominjam se tudi, kako nas je Hus [Husein Hasanefendić] iz Parnih Valjakov povabil na skupno turnejo, ki pa ni trajala več kot en nastop. Bili smo prehudi za njih (smeh).

Skupaj smo ustvarili dva albuma, na katera sem zelo ponosen. Če se vpraša mene, so bili Mash oziroma YUNK najboljša jugoslovanska heavy metal zasedba. In to navkljub vsem primerjavam, da je bil Lebar [danes Lemer, op. p.] zgolj klon Yngwiea Malmsteena. Prav rad bi videl kritike, kako bi sami igrali to, kar je takrat počel on.

Čeprav zasedba M.A.S.H. ni izdala nobenega uradnega studijskega albuma, so se na spletu pred kratkim znašli delovni posnetki izdelkov, ki jih je le-ta ustvarila v času svojega obstoja.

Zbirka delovnih posnetkov, združenih pod imenom 83/85 Songs predstavlja zanimiv vpogled v krivično spregledano obdobje domače glasbene zgodovine. Kajti gre za skladbe, ki, čeprav so se nekatere izmed njih kasneje doživele takšno ali drugačno studijsko realizacijo, dokazujejo, da so tudi domača tla še kako znala ustvarjati material, primerljiv z zahodnimi sodobniki. Kdo ve, morda je zasedbi zmanjkal le nekdo, ki bi znal potencial ustrezno usmeriti. Da bi iz zbranega potegnil najboljše.