Pogovarjali smo se z basistom post-punk skupine White Lies – Charlesom Caveom.
ROCKER.SI: Vaš glasbeni slog je temačen, ampak hkrati poživljajoč. Je to nekaj, kar skušate izraziti skozi glasbo? Koliko premisleka gre v realizacijo tega kontrasta?
CHARLES CAVE: Svetloba in tema sta pomemben del umetnosti. To se lahko interpretira na različne načine – tragedija in komedija, literarna območja svetlobe in senc v fotografiji, in ko govorimo o glasbi, je toliko za povedati o ekstremih razpoloženja. Ta nasprotja dobro sodelujejo, kombinacija pa ustvari nekaj novega. Predvsem v popularni glasbi je tema prav tako pomembna kot svetloba. ‘Papa Don’t Preach’ ne bi bila tako udarna, če bi besedilo govorilo o dekletu, ki ji oče ne dovoli iti na zabavo. Vzemimo za primer ABBO, večina njihovih najbolj priljubljenih skladb je napisanih v molovski lestvici.
ROCKER.SI: Prvenec ‘To Lose My Life’ je postal števila 1 na glasbeni lestvici v Veliki Britaniji. Je težko slediti takšnemu uspehu? Vas je skrbelo, kako bo izpadel drugi album?
CHARLES CAVE: Ni tako težko slediti uspehu, je pa težko – skorajda nemogoče – slediti živahnosti nečesa “novega”. Samo enkrat si lahko “new band” in to ne traja. Najbolje je, če temu plamenu dovoliš, da te vodi naprej, in da se ne izgubiš v tiste prvotnem trenutku svojega dela. ‘To Lose My Life’ smo uporabili, da smo lahko postali mednarodna skupina s petimi odličnimi albumi. Še vedno uporabljamo to, kar nam je prinesla skladba, medtem ko nadaljujemo.
ROCKER.SI: Na kakšen način pišete pesmi? Vsi skupaj? Kakšna je dinamika znotraj skupine?
CHARLES CAVE: Harry in jaz napiševa podlago skladb doma. Osnovne akorde, melodije in splošni občutek za to, kako naj bi bila predstavljena posamezna skladba. Nato pa sodelujeva z Jackom in ostalimi (producenti, inženirji), da se pesem vrti naprej, medtem ko izpopolnjujemo njeno obliko. To je zabaven, ampak zelo dolg proces.
ROCKER.SI: V Zagrebu ste marca igrali material z nove plošče ‘Five’. Kdaj so nastale pesmi in ali so za vas še vedno tako “nove”, glede na to, da ste ji verjetno ustvarili pred leti?
CHARLES CAVE: Mislim, da smo prvo spisali ‘Denial’. Sliši se. Ponavadi je prva zelo enostavna. Samo, da se začne vse skupaj kotaliti. Ta je nastala pred dvema letoma, ampak album nam še vedno deluje svež. Pesmi ‘Time To Give’ in ‘Tokyo’ sta še vedno zelo urgentni in izjemno trenutni za nas. Obožujem ju. Poleg teh dveh mi je zelo všeč še ‘Finish Line’.
ROCKER.SI: V skupini ste uradno trije, nastopate pa z razširjeno zasedbo. Zakaj?
CHARLES CAVE: Klaviature so pomemben del skladb, ki jih pišemo in produciramo, zato potrebujemo nekoga – zelo talentiranega Tommyja Bowena – da igra z nami v živo. V studiju vsi igramo klaviature.
ROCKER.SI: Kako ohranjate sproščeno vzdušje na turneji? Imate čas, da si ogledate mesta?
CHARLES CAVE: Vsak dan fotografiram. Ponavadi vsaj tri ure hodim po mestu in fotografiram okolico, slike pa razvijem potem v temnici, ko sem doma v Londonu. To je druga velika strast v mojem življenju. Omogoča mi, da vidim mesto z drugega zornega kota. Prisili me, da gledam globlje. Čisto drugače, kot če bi hodil naokoli in zgolj opazoval cerkve ter nebotičnike. Zelo sem predan fotografiji in hvaležen sem glasbi, ker mi omogoča, da lahko potujem po svetu. Najslabše pri potovanju na turneji je, da moramo toliko časa preživeti na avtobusu. Kvaliteta spanja je slaba. In spanje je pomembno.
ROCKER.SI: Nekateri izvajalci pravijo, da ko so na turneji, pogrešajo snemanje v studiu, ko pa snemajo, si želijo, da bi nastopali v živo. Je enako pri vas? Kaj je najbolj odštekana stvar, ki se vam je zgodila na turneji letos?
CHARLES CAVE: Ne počutim se tako. Imam zelo ločen um, kar pomeni, da ko moram snemati, sem pripravljen na to. Ko je čas za turnejo, sem pripravljen na koncerte. To sta dve različni stvari, ampak uživam v obeh. Ostati moraš amater. Moraš biti študent tega, kar počneš. Vedno si moraš želeti postati še boljši in se na novo učiti stvari, ki misliš, da jih že veš.
ROCKER.SI: Katera pesem dobi največjo podporo v živo? In katero skladbo bi odstranil s seliste?
CHARLES CAVE: Nobene nismo naveličani, ampak verjetno se ne bi preveč sekiral, če za nekaj časa ne bi igrali ‘Farewell to the Fairground’. Rekel bi, da največjo podporo v živo trenutno uživa ‘Tokyo’. Ljudje še vedno obožujejo ‘Bigger Than Us’, ampak med skladbo streljamo konfete, tako da je to goljufanje.