Tereza Kesovija je izvajalka s področja nekdanje Jugoslavije, katere kariera je nedvomno zasuta s presežniki. Številne lovorike s priznanih svetovnih festivalov, dva nastopa na tekmovanju Pesem Evrovizije, kjer je s pesmijo ‘Bien plus fort’ leta 1966 zastopala Monako, leta 1972 pa z ‘Muzika i ti’ še Jugoslavijo in, po navajanju spletne platforme Discogs, več kot 400 zabeleženih variacij uporabe njenih del, je le nekaj dejstev, ki vsaj približno zajamejo razsežnosti ugleda, ki spremlja izvajalkino ime.
O nastopu
Tereza Kesovija, ki je v lanskem oktobru praznovala svoj osemdeseti rojstni dan, se je v ponedeljek ustavila v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, kjer je dokazala, da so bile zdravstvene težave zaradi katerih je bila primorana prestaviti novembrski nastop le kratkotrajne narave.
Osemdeseti rojstni dan in šest desetletij dolga glasbena kariera sta nedvomno dosežka, ki nam že brez analize nastopa dovoljujeta, da pred izvajalko dvignemo svoja pokrivala. Zares, zavidljivo. Ko pa sta takšna dogodka okronana še z vrhunskim nastopom, lahko govorimo o popolnem večeru.
Gospa Kesovija nam je v sklopu svojega nastopa (skupaj z vmesnim 25-minutnim odmorom) pripravila nekaj več kot 3-urni spektakel, na katerem smo lahko slišali skoraj vse pomembnejše skladbe, ki so tako ali drugače zaznamovale njeno dolgoletno glasbeno kariero. Seveda pa niso manjkale niti novejše stvaritve, ki jih je Tereza izdala na svojem aktualnem studijskem albumu, naslovljenem Oči duše (2016) (TUKAJ si lahko preberete naše mnenje o albumu).
Poleg izbranega repertoarja velja izpostaviti še Terezino neverjetno vitalnost in energijo, s katerima je slednja v kombinaciji z neverjetnim občutkom za spontano povezovanje skladb komunicirala s publiko. Kajti predstavljene anekdote, posvetila različnim tovarišem, ki so tekom let sooblikovali njeno zgodbo in najrazličnejše šale so skupaj ustvarjali pristno prijateljsko vzdušje, ki ga je publika več kot odlično sprejela. Dobra volja je pač hitro nalezljiva.
Če je potrebno izpostaviti tudi nekoliko slabše aspekte koncerta, bi pod to rubriko zapisal pevkino uporabo mikrofona. Vse izrečene stvari namreč niso prišle do njenega sprejemnika zvoka, posledično pa tudi ne do članov občinstva, ki so imeli sedeže na balkonih dvorane. Vsaj ne s tolikšno razumljivostjo, kot bi lahko.
Gledan kot celota je nastop več kot upravičil visoka pričakovanja, saj Tereza navkljub svojim letom še zmeraj premore mladostni žar in energijo, s katerima tudi po preteku več kot šestih desetletij še vedno deluje neizpeto. Kot da je z leti postala standard, s katerim lahko merimo kvaliteto mlajših izvajalcev. Da dolžine koncerta niti ne omenjam. Koliko 80-letnikov je še zmeraj zmožno imeti 3-urne nastope?
